Družine so začetek in konec. So nepogrešljivi del družbe.
Rodimo se v družinah, v njih rastemo in se učimo.
In nekoč sami ustvarimo novo družino.

Družina vzdrži, dokler jo drži ljubezen.
Toda ta ljubezen vzdrži, če je tudi nadnaravna.

Zgolj naravna ljubezen oslabi in ugasne s pojemanjem človeških moči.
Ljubezen je za organizem družine kakor toplota za človeški organizem.
Toploto prinaša človeška kri, ljubezen pa prinaša božja kri - evharistija.

Družine nastajajo, rastejo, živijo in se ohranjajo v upanju.
Upanje nas vabi v življenje kljub zavedanju, da nas na poti čakajo ovire, krize in neuspehi.
Kdor s srcem zaupa, more ostati zvest, zmore začenjati nove poti, zna uzreti srečo in veselje na vseh stopinjah.

Idealne družine živijo le v knjigah in filmih, življenje pa poteka v realnih družinah.
Hvala, starši, za upanje, ljubezen, prizadevanje, skrb; da smo lahko realni.

To je razmišljanje, ki sem ga pripravil za obhajanje materinskega dne v naši župniji. Pozornost je bila usmerjena k celotnim družinam.