Matjažev blog

Zofija oz. ljudsko Zofka tokrat ni bila 'poscana', težave je imela z vetrovi ... Viharni veter je minule dni spet precej prepihal severno polovico naše domovine. S strahom sem sprejel napoved, slabo sem spal v noči s srede na četrtek, bolje naslednjo noč, saj je bil blažji, a pojenjal je šele v noči s petka na soboto. Hvala Bogu, so bile posledice tokrat precej, precej blažje kot pred pol leta, 11. novembra 2013. Najbolj jo je tokrat skupil trampolin. Veter ga je prestavil za pribiližno 10 metrov, med drevesa. Nekaj delov je polomljenih, a mislim, da se jih bo dalo popravit.

No, viharnega vetra res ne maram, a to ne pomeni, da se ga nikoli ne razveselim ... Tako je bilo v začetku meseca.

Evrosong sem gledal že kot otrok. To je bil eden tistih večerov, ko sem bil lahko dlje pokonci. Zdaj ga spremljajo že naši otroci. Najbrž tako kot sam v njihovih letih zaradi enakih razlogov. Sam ga zdaj bolj spremljam zaradi glasbe, ki je del tega šova oz. cirkusa, pa je bila in bi najbrž lahko bila še danes srčika. Tako sem tudi letošnjo prireditev gledal skozi oči glasbe, torej jo bolj poslušal. Nastop severne sosede je bil glasbeno in scensko domišljen in tudi drugače izpiljen do konca. A nikakor se ne strinjam z miselnostjo.

Festival je na drugi strani prinesel več odličnih vokalov. Moji favoritinji sta bili Švedinja Sanna Nielsen in Španka Ruth Lorenzo. Hitro sta mi šli v ušesi nemška skladba Is it right in švicarska Hunter of stars.

Ponosen sem na slovensko predstavnico. Tinkara Kovač s svojo ekipo nas je upravičeno predstavljala na evrovizijskem odru. Najbrž bi bila drugače uvrščena, če bi ne prihajala iz majhne Slovenije, enako velja za Conchito, če bi bila brez brade.

Ob vsem evrovizijskem cirkusu pa bi me bilo sram, če bi bil Poljak in bi moja predstavnica na tak (precej vulgaren) način predstavljala slovansko kri.

Kdo bi si mislil, da bo doza za en teden zdržala dva meseca :-) Ko sem pisal zadnji zapis, niti še nisem naredil postnih sklepov. Med odpovedmi so bile tudi elektronske. Sicer pa je bil letošnji postni čas bolj v znamenju dobrega oz. delanja dobrega. Treba se je bilo potrudit, včasih zelo. A na koncu je bilo lepo, nepričakovano lepo. Potrpljenje je rodilo sad, prvi korak je pripeljal od razpotja k stičišču, molk je postal mir.

Marec in april sta bila tudi zelo pestra meseca. Nekaj posebnih dogodkov in srečanj bom obudil v prihodnje na blogu, znova boste lahko prebrali kakšen drobec iz radijskega zakulisja, preveč oz. vsega pa seveda ne :-)

K maši grem(o) vsako nedeljo, včasih še kdaj vmes. Tudi drugam zaidemo, tako kot smo danes. Šli smo sicer zaradi okrogle obletnice pokojnice, za katero je bila darovana. Spet je bila pred mašo norišnica doma in na poti vožnja na mejah dovoljenega. A od prihoda v cerkev (med vstopno pesmijo) nam bilo žal za to odločitev. Dodana vrednost te maše, doza, o kateri pišem, je bila pridiga oz. nagovor duhovnika po evangeliju. Nič posebnega ni povedal, ni odkril tople vode. Samo pri božji besedi se je ustavil in jo razlagal - stavek: Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna težava. Povsem preprosto, enostavno in razumljivo je bilo. A čutilo se je, da je v dneh pred nedeljo razmišljal o tej maši, o tistih, ki bodo prišli (teh je bilo več kot običajno, saj so vedeli, kdo bo maševal) in o tem, kako jih bo nagovoril. Ker tega ne doživim pogosto, se mi je zdelo vredno zapisati v blog. Ta sicer v zadnjem času ne doživi veliko zapisov. Življenje je pesto, a vsega se ne da in ne more ubesediti ter deliti z drugimi.

No, pa sem letos le dočakal nekaj užitkov in švicanja na tekaških smučeh. In odkril sem, da imajo proge za klasiko in prosto tehniko tudi v Mojstrani. Upam, da bo vreme, predvsem pa sneg, zdržalo še nekaj časa. Pa da bo še kaj časa na voljo sploh.

Tekaške proge imajo potegnjene tudi v Mojstrani. Samo malo bi jih bilo treba uredit. pic.twitter.com/IahiGIHjfy

— Matjaž Merljak (@MatjazMerljak) February 24, 2014