K maši grem(o) vsako nedeljo, včasih še kdaj vmes. Tudi drugam zaidemo, tako kot smo danes. Šli smo sicer zaradi okrogle obletnice pokojnice, za katero je bila darovana. Spet je bila pred mašo norišnica doma in na poti vožnja na mejah dovoljenega. A od prihoda v cerkev (med vstopno pesmijo) nam bilo žal za to odločitev. Dodana vrednost te maše, doza, o kateri pišem, je bila pridiga oz. nagovor duhovnika po evangeliju. Nič posebnega ni povedal, ni odkril tople vode. Samo pri božji besedi se je ustavil in jo razlagal - stavek: Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna težava. Povsem preprosto, enostavno in razumljivo je bilo. A čutilo se je, da je v dneh pred nedeljo razmišljal o tej maši, o tistih, ki bodo prišli (teh je bilo več kot običajno, saj so vedeli, kdo bo maševal) in o tem, kako jih bo nagovoril. Ker tega ne doživim pogosto, se mi je zdelo vredno zapisati v blog. Ta sicer v zadnjem času ne doživi veliko zapisov. Življenje je pesto, a vsega se ne da in ne more ubesediti ter deliti z drugimi.
