Dnevi ob morju so se iztekli. Bili so zelo lepi. Ne le vremensko, notranje lepi. Prvič do zdaj sem bil tako tesno povezan z otroki, pa čeprav drugace precej časa preživimo skupaj. Še posebej z najmlajšo je bila v tem prvem letu precej žena. Lepo sva se ujela in začutila. Pridelala sva prve špičke novih zobkov (še dobro, da smo bili na Hrvaškem, ker v Sloveniji že debel mesec nimajo gela za dlesni Calgel, ki vsaj pri nas najbolj pomaga). ↲
Vrnitev nazaj na celino je bila kar šokantna zaradi velike razlike v temperaturi. Zato
sva se z ženo še toliko raje zvečer grela v postelji ... :-)
1. september je bil torej tudi za našo družino zgodovinski. Začelo se je pomembno obdobje. Priznam, ne zavedam se v polnosti vsega, kar nas čaka. Prepuščam Njegovi previdnosti. Zdi se mi podobno kot s poroko. Nhsem vedel, kaj vse me čaka v zakonu. Če bi vedel, bi se lahko prestrašik in zato premislil. Tako pa je prevladalo zaupanje v prošnji za blagoslov. Ravnatelj je včeraj povedal lepo misel. Na koncu šole bodo vaši otroci znali šteti, a bolj kot to šteje srčnost ... 1. september pa bo zgodovinski še zaradi ene stvari. Naj bo zaenkrat skrivnost, a naj tudi tu velja: prepuščam se Mu.
Letošnji prvi september bo ostal v posebnem spominu, v naši družini imamo prvo šolarko. Prvi šolski dan je začela ob 6ih zjutraj, ko je bilo treba vstati in iti na pot - z morja na celino. Pozdravljali so naju čudoviti oblaki, sonce je vstajalo, ribiči so se vračali domov. Čeprav je trdila, da ne bo zaspala, jo je premagalo. Zaradi vznemirjenja še jesti ni mogla. Sprejem v šoli je bil prisrčen, preprost in lep. Ravnatelj je vsakemu segel vroko in ga vprašal po imenu. Starše nas je povabil k sodelovanju pri vzgoji in izobraževanju. Po končanem prvem šolskem dnevu smo šli druzinsko na tortico, potem pa sva z ženo že hitela nazaj - v službo oz. na morje k ostali družini.
Te vrstice nastajajo na morski obali. Poletje je res v zatonu. Urvež, ki je krepko vladal kakšen mesec nazaj, je povsem polegel. A sončni žarki, ko premagajo kakšno nevihto, so še zelo topli. In tudi morje nudi prav prijetno osvežitev. Morje name vedno nekako mogočno in skrivnostno deluje. S svojo neskončnostjo kaže na človekovo majhnost v mogočni Stvarnikovi stvaritvi. Ko pokaže svojo moč, me spominja mej, ki so postavlene v našo naravo.
Poletni konci tedna so polni poročil o selitvi narodov - o zastojih, dolgih kolonah, čakalnih dobah na mejnih prehodih ... V tem tednu sem prebral, da je bil na neki avtocesti na Kitajskem zaradi del zastoj dolg 100 kilometrov in da se vozila tam po polžje premikala 9 dni! Groza. Hvala Bogu, je Slovenija manjša in se zadeve kmalu sprostijo. So mi pa vsakič v mislih v koloni stoječi. Še posebej težko je, če ne veš, kako dolgo boš stal in zakaj stojiš. Obveščenost se mi zdi zelo pomembna. Zato med vožnjo redno poslušam prometna poročila. Priznam, da pri tem šepamo, da smo preokorni, da imamo včasih prave programske bloke. In zato lovim druge radije, ki imajo prometne informacije na pol ure, kot je nek nenapisan standard (tudi v Avstriji in Nemčiji). Zanimivo je poslušati druge, a lepo je priti na domače valove.