To naju vse pogosteje sprašuje najstarejša hči. Dostikrat se tega nisem spraševal, sem pač šel: ker je bila to neke vrste dolžnost in ker sem se pri tem srečanju z Bogom prijetno počutil. Ker sem hotel od maše več kot le enourno sedenje v cerkvi brez posledic, torej nekaj, kar bi mi ostalo, da bi iz cerkve ponesel vsaj misel, ob kateri bi razmišljal in oblikoval naslednje dni, sem hodil v drug kraj (pa še z duhovnikom sva bila prijatelja). Zdaj prav zaradi otrok hodimo k maši v glavnem v domači župniji.

In kaj sem odgovoril hčeri? Da gremo k maši predvsem, da se Bogu zahvalimo za vse darove, s katerimi nas med tednom spremlja in prosimo za blagoslov za naprej. Zaenkrat je zadovoljna, še vedno pa jo je treba včasih spodbujati. Gotovo je maša manj zanimiva in aktivna kot kakšno igranje, šport ali gledanje risank.

Škofje pravijo, da je sveta maša pravica, čast, sreča, milost, neizmerna vrednota, ki nam je podarjena zastonj, da bi živeli. O tem sem razmišljal tudi za današnji Naš komentar.