Konec tedna je bil tudi v znamenju praznovanja rojstnega dne najstarejše hčere. Kar pošteno sem se zdrznil ob številki. Po eni strani sem vesel, da so ta leta minila v zdravju, veselju, vzgoji, radostih, sreči ... po drugi strani pa me gloda črv vesti in me sprašuje, kaj vse sem v tem času zamudil, kolikokrat sem kaj drugega imel za pomembnejše kot posvetiti se otroku poleg mene. Hvaležen sem za vse doživeto, doseženo in spoznano, a lahko bi bilo še več. Sprašujem se, ali me je res videla kot očeta, ali me je dovolj videla kot kristjana, ki mu Bog pomeni največ. Nekaj tednov me spremlja misel, ki sem jo slišal na radiu, da otrokom posreduješ vero le z zgledom, da na zunaj pokažeš, kaj ti pomeni Bog in da je vse življenje povezano z Njim.

P.S. Hči je za darilo dobila otroški gobelin. Zelo rada bi se naučila izdelave in sama je prišla na idejo, da bo izdelek nekomu podarila. Ker ima ta oseba že v marcu praznik, bom naslednji mesec več čas preživel s hčerjo. To ni le dopolnitev postnega sklepa, to je krepka potreba.