Tole sem danes prebral v zvezku, ki ga polnim z mislimi. Raznimi mislimi, ki jih ujamem tu in tam in mi dajo misliti ter menim, da bi jih bilo vredno še kdaj prebrati. Danes je bilo to vredno. Sicer se s tem situacija, v kateri sem, ne bo rešila, tolažba pa je le in to krepka. Različne poti si namreč izberemo v življenju in s tem tudi sopotnike. Nekaterih pa ne izberemo, so kar del teh poti. In s temi je lahko precejšen križ. To je in ni slabo. Ni, ker križ nenazadnje vodi k odrešenju, je pa potrebno precej potrpljenja, da ga nosiš in prenašaš. Morda tudi sam sem izbral težjo pot. Nič morda, kar je tako. Ampak ob tem, ko prenašam križ, ki ga morda drugim ni treba, se tudi precej naučim. In še naprej in morda še bolj ljubim pot in sopotnike, ki sem jih izbral. One druge pa poskušam sprejeti in jim odpuščam.
Ta misel je res močna. Par let nazaj sem bila prisotna pri maši v naši podružnični romarski cerkvi, kjer so se zbrali vsi duhovniki ene izmed ljubljanske dekanije, da so se s svojim dekanom zahvalili za duhovniški poklic. Pridiga, ki jo je imel dekan, se mi je še posebno vtisnila v spomin. Med drugim jim je povedal o darovih Svetega duha. Ko mi prosimo Svetega duha recimo za moč, bomo bili v tem tudi preizkušeni. Kot recimo, da vsak dan treniramo tek, da bomo zmogli čez čas teči maraton.Pri tem imamo lahko ob sebi trenerja, ki nam daja vsak dan navodila in nas spremlja, spodbuja. Tako je tudi Sveti duh kot trener, ki nam daja vedno nova navodila, da zmoremo tisto za kar smo prosili oziroma si želeli.
S to zavestjo mi je velikokrat lažje, saj pomislim, saj to je samo trening, da bom zmogla še več, Če ne zmorem, ostanem na istem mestu ali celo stagniram.
Matjaž želim vam vztrajen trening.
Lep pozdrav Majda