Včeraj me je čakal prvi komentar po porodniški. Tole se mi je utrnilo:
Ljuba moja domovina!
Kmalu boš praznovala, v četrtek se bomo veselili tvoje državne polnoletnosti in ob tem ti želim napisati pismo. Želim ti nameniti nekaj besed občudovanja in s tabo podeliti bridkosti, ki jih doživljaš, pa nisi kriva zanje.
Po tvojem rojstvu so hrepeneli stoletja, za to, da si danes samostojna, so zaslužni številni posamezniki. Imeli so te radi in želeli so, da bi jim bilo dano to, kar je nam. Rojevala si se v bolečinah – desetdnevna vojna je bila težka preizkušnja, ni bila lahka, kot bi nekateri radi prikazali. Predvsem tisti, ki so iskali potrdila pri zdravnikih in se skrivali na podstrešjih, da jim ne bi bilo potrebno stopiti v teritorialne vrste. A tisti, ki smo imeli na tvojih mejah svoje ljudi, brate, očete, može, vemo, kako smo trepetali in poznamo pogum tistih, ki so te branili. Oni so imeli v očeh prihodnost in v srcu spoštovanje do vseh rodov, ki so si tega želeli.
Rojstvo je vedo boleče, a ko si se rodila, smo te imeli vsi radi – tako kot dojenčka, ki te prevzame ob prvem pogledu. Obdarila si nas z mnogimi spoznanji – občutili smo, da je mir največja vrednota; hrepeneli smo po priznanju, ki od mnogih kar ni hotelo priti, vseeno nam je bilo, če jemo samo krompir, da te le imamo.
A čas je pokazal, da smo ob tvojem odraščanju na marsikaj pozabili. Preveč smo se ukvarjali s sabo, premalo s tabo. Smo od navdušenja pozabili, da ti moramo določiti meje ali je voditelje vodila le želja po tem, da si te prisvojijo, te na svoj način podjarmijo? Vemo, da otroka oblikujemo do tretjega leta, naučimo ga, kaj sme in česa ne sme dovoliti drugim, da mu storijo. Določimo mu meje. Nate smo pozabili – Tebi, draga Slovenija, mej niso določili niti v 18 letih. A upam, da ne bomo prezrli besed Ivana Tavčarja, ki je zapisal: Zemlja domača ni prazna beseda. Del je mojega življenja in če se mi vzame zemlja, se mi je vzelo tudi življenje. In Zato je prav, da se ne dovolimo, da bi o tvojih mejah odločali ljudje, ki te ne poznajo, tisti, ki sedijo na čelu evropske unije in imajo pri naših sosedih, s katerimi se ne moremo sporazumeti, svoje otoke, hiše, jahte … Sedaj, ko te branimo, nam tisti, ki so daleč stran od tebe, želijo vliti strah v kosti in nam očitajo, da bomo zato občutili posledice.
V zadnjih letih kipiš od življenja – Slovenci imamo veliko otrok, mladi radi sprejmemo novo življenje, a vodilni, nimajo zaslug za to, kot si želijo to pripisati v vsaki predvolilni tekmi. Oni namreč niso pripravljeni na življenje – to najbolj občutimo, ko je potrebno otroke oddati v vrtec, zanje namreč ni prostora. Veš, v zadnjih letih smo zidali le nakupovalne centre, tvoje imetje smo prodali ali pa so ga razgrabili posamezniki, ker menda ne smeš imeti veliko premoženja, zato nimamo za tisto, kar bi morali imeti – za nove vrtce, za obnove šol...
A zdi se, kot bi bila sirota – vrste tistih, ki so delali zate, pa danes nimajo za hrano, so vedno daljše. In veš kaj se je zgodilo – nekaj posameznikov si je prilastilo tvoje materialno bogastvo. Včasih se bojim, da boš enkrat bankrotirala, pa nisi nič kriva za to, krivi so tisti, ki te nekontrolirano izžemajo, prodajajo, razprodajajo … A njim se nič ne zgodi, dolgove, ki so jih naredili, bomo plačevali vsi. In medtem ko bodo nekateri jedili iz Karitasovega paketa, se bodo drugi smejali ob obloženi mizi. Ja, saj te slišim, ko praviš, da imamo sodišča. A tam se zdi, da se ukvarjajo samo s svojimi plačami. Le za kurje tatove poskrbijo in jih zaprejo.
Ne vem, draga Slovenija, kako je to mogoče? Za vsak moj evro vedo in mi ga znajo obdavčiti, za milijone posameznikov pa ne.
Včasih se vprašam, zakaj vse to prenašaš. Saj vem, prenesla si že hujše krivice, kot jih rojeva sedanji čas – v tvoji zemlji počivajo nedolžni ljudje, ki si želijo le dostojnega groba in napisa, da so bili in da so jih mučili do smrti. Mar niso tudi oni izbrisani? In kdo se bori za poravnavo njihovih krivic? Jih je sploh mogoče poravnati?
Vidiš, draga Slovenija, tako je po 18 letih – v teh dneh ti bodo politiki namenili lepe govore, a ne bodo se vprašali, kam so te pripeljali. Se za damo, z večstoletno zgodovino, spodobi, da jo obravnavamo kot komaj polnoletno? Ne – spodobi pa se, da si postavimo ogledalo in premislimo, ali te sploh znamo dovolj ceniti. To smo dolžni sebi in rodovom, ki so pred nami hrepeneli in pisali: Tod bodo živeli srečni ljudje!