1. Ne izgubljajo časa, da bi se smilili sami sebi.
2. Ne prepuščajo drugim moči nad seboj
3. Ne bojijo se sprememb.
4. Ne izgubljajo energije zaradi stvari, ki jih ne morejo spremeniti.
5. Ne skrbi jih, da bi ugajali vsakomur.
6. Ne bojijo se premišljeno tvegati.
7. Ne objokujejo preteklosti.
8. Ne ponavljajo istih napak.
9. Ne zavidajo uspeha drugim.
10. Ne odnehajo po prvem neuspehu.
11. Ne bojijo se biti sami.
12. Ne mislijo, da jim svet kaj dolguje.
13. Ne pričakujejo takojšnjih rezultatov.
Jesen ni moj letni čas, meseca oktober in november še manj. Ja, pa saj vem, da mi bo marsikdo rekel: "Kaj ne vidiš zlatega listja, pa vseh jesenskih barv, pa pridelkov, ki jih pobiramo .... " Ja, vidim! Vse! A kljub temu. Obožujem dolge in tople dneve, sonce. Zdaj prižigam svečke. Ura še pet popoldne ni in že brlijo, svetlijo, dišijo ... Toda lepše je, ko ob taki uri na nebu sije sonce. Pa saj bo november tudi kmalu mimo, a ne? Že čez 22 dni ...
Sama to počenem kar naprej: sprašujem. V drugi vlogi pa se ne znajdem velikokrat, razen ko predstavljam radijske oddaje, projekte ... Prvi pravi intervju je z mano naredila mlada prijateljica, osnovnošolka Pia. Ona je spraševala, jaz odgovarjala ...
Zakaj si izbrala ravno poklic radijske voditeljice?
V bistvu ne vem, ali sem jaz izbrala poklic ali je poklic izbral mene. Več naključij se je zgodilo, da sem šla na prvo avdicijo, na prvo radijsko postajo. Najprej je bil to moj hobi, delo ob študiju, potem pa je po nekaj letih, ko se je pokazala priložnost, postal tudi moj poklic, ki ga z veseljem opravljam. Včasih se pošalim, da je biti radijska voditeljica najlepši poklic za žensko, ker veliko govoriš in še plačilo dobiš za to.
Kako poteka tvoj običajen delovni dan?
Težko opišem svoj običajen dan, ker so si zelo različni - v mojem poklicu pravzaprav ni običajnega dne, vsak ima svoj odtenek. Lahko povem, kako poteka na primer en teden. Tri dni sem na programu, enkrat popoldne, drugič zjutraj, tretjič dopoldne, ostala dva dneva imam na razpolago za pripravo oddaj, programa v naslednjih dneh, pomoč informativnemu programu, snemanje oglasov ... Če opišem dan, ko sem dopoldne na programu, gre takole: ob 8:30 imamo novinarji in voditelj dopoldneva sestanek, na katerem pregledamo dogajanje, ki bo zaznamovalo dan, se pogovorimo, kaj bo kdo »pokril«, to pomeni, katero tematiko bo kdo pripravil za informativno oddajo ali program. Potem sem na programu, ki teče po svojem ustaljenem redu. Če nisem na programu, se dogovarjam z gosti, kdaj bi lahko prišli na primer na snemanje, včasih grem na teren, pripravljam novice za informativni program.
Lahko opišeš svoj poklic?
Moj poklic je čudovit, ker srečujem zanimive ljudi, ki jih sicer ne bi, odpira različne poglede in ob vseh pripravah na pogovore spoznavam nove teme, probleme, si na ta način širim obzorja. Večkrat je tudi težko, meni na primer vsako sredo zjutraj, ko vstanem ob 4. uri, ker grem na jutranji program - nisem in najbrž nikoli ne bom jutranji tip. Zanimivo je delo na terenu, ki vedno prinese veliko adrenalina, poseben čar imajo povezovanja različnih prireditev, ko imaš konkreten stik z obiskovalci. Najbolj temna plat tega poklica pa so seveda kakšna zelo nesramna pisma, ki jih dobim sem ter tja. Naše delo je takšno, da ga lahko vsak preverja in ocenjuje, žal tudi v tem poklicu ne velja: »Le čevlje sodi naj kopitar …« Mogoče bi si sedaj, ko imam družino, želela bolj urejen urnik, brez delovnih sobot, nedelj, praznikov, a tudi to je žal del mojega lepega poklica.
Kaj vse moraš postoriti pred radijsko oddajo?
Najbolje bo, če to povem na primeru. Vodim tudi oddajo Nočno sonce, ki je meni najbolj ljuba. To je nočni program, ki ga imam enkrat na mesec, vsak prvi petek v mesecu med 21. in 24. uro. Določim temo, se nanjo pripravim in nato izpeljem v živo. Ko sem imela temoprostovoljstvo, sem predstavila široko paleto prostovoljcev, ki delujejo pri nas, to primerjala s tujino in nato v studiu gostila mlade zdravnike, ki so bili prostovoljci v Afriki, v Malawiju. Pred oddajo sem seveda zbirala gradivo, se na nek način učila o prostovoljstvu, prebirala blog mladih zdravnikov, da sem se lahko pripravila na pogovor z njimi. Sama trdim, da dober intervju lahko narediš le tako, da v veliki meri že veš, kaj ti bo gost odgovoril na tvoje vprašanje - torej se moraš o njem poučiti.
Na katerih radijih si delala?
Začela sem na lokalnem radiu, kjer so me zaradi mojega precej svetlega glasu umestili v otroški program, nadaljevala sem na eni od komercialnih postaj, ki jih danes več ni. Pred desetimi leti sem začela delati na Radiu Ognjišče, kjer sem še danes.
Na katerem bi ostala, ti je bilo boljše?
Povsod mi je bilo ob svojem času lepo in velik izziv. Mogoče sem od vsega začetka bolj kot ne pogrešala kakšno močno mentorstvo, sicer je bil vedno kdo, ki je povedal, kaj je dobro in kaj ne, ampak pogrešala sem in še pogrešam nekaj več. A kdo ve, mogoče se kdaj zgodi. Zagotovo pa mi je Radio Ognjišče dal največ možnosti, da se preizkusim in razvijem v različnih smereh, ker ponuja tudi najbolj širok program.
Si imela kdaj tremo, jo imaš še vedno, kako si jo premagala?
Trema je nujen in sestavni del poklica, ki ga opravljam. V njej se skriva spoštovanje do poslušalcev. Nikoli ti ne sem biti vseeno, kaj in kako nekaj poveš, podaš. Tremo imam vedno, le oblike so drugačne - na primer, ko sem na dopoldanskem programu, je veliko manjša kot če povezujem koncert v živo, kjer te ljudje vidijo in ti tudi takoj pokažejo, kako te sprejemajo. Odvisno je tudi od sogovornika - če ga poznaš, lažje delaš oddajo, kot če ga ne. Razlika je tudi v tem, ali je oddaja posneta ali gre živo.
Imaš vzornika? če ga imaš kdo je, zakaj ravno on/-a?
Ne, v bistvu ne. Kadar kdo kaj dobro naredi, me navduši, nimam pa nikogar, ki bi mu želela biti podobna. Ne maram kopij, želim ostati original.
V bistvu mi je všeč, da ne moremo izbirati časa, v katerem živimo, to nam je pač dano. In v bistvu mi je všeč tudi to, da živim v tem prostoru in tega res ne bi menjala. Ne časa ne prostora, ker se tu čutim, kljub vsemu, varna. Ko smo pred časi s sodelavci kolesarili med zamejci v Italiji, sem občutila, kako težko je živeti ob meji, ker je ta lahko tudi premična. Vsaj slovenska je velikokrat bila.
Kako je slovenski človek ostal čez noč odrezan od svojega sveta, domovine, od soseda, prijatelja, družine, družbe, od bistva … Ostal je na drugi strani meje, med tujimi ljudmi. Več takšnih krajev smo obiskali in povsod so povedali, da ko se je to zgodilo, so najprej zgradili cerkev in šolo, saj sta bili temeljni za življenje. In ohranili so trdno vero, čut za to, kaj je znanje temeljno. Tega se zavedajo mnogi pridni rojaki, ki so ostali zunaj meja, čeprav so te zdaj padle, a v glavah še ne. Njihove vrednote so prave, brez bližnjic - trdna vera, spoštovanje domačega jezika, ohranitev kulture, trdo in pošteno delo. S kakšnim ponosom si nadenejo nošo, zapojejo slovensko pesem …
V Sloveniji je slika precej drugačna. Medtem ko je postavljen temeljni kamen za džamijo v Ljubljani, se problemi znotraj naše Cerkev kopičijo. Muslimani so ponosni in komaj čakajo svoj posvečen prostor, naše cerkvice, ki so jih predniki s hvaležnostjo gradili na vseh gričkih, ostajajo še v dolinah prazne. Odgovora zakaj tako, ni, ali pa jih je več, a potrebujemo rešitev. Mogoče jo nakazuje papež Frančišek, ki upam, da dobi čim več posnemovalcev.
Žal mi je, ker smo ljudje v tem času in prostoru tako zelo izgubljeni in iščemo povsod, celo kupujemo, pozitivno energijo, ki je res manjka, le tam, kjer nas čaka, ji ne odpremo vrat. Mogoče poznate tisto risbico, ko Jezus trka na vrata, ki na njegovi strani nimajo kljuke. Na moji in tvoji strani je. Bova odprla? Užitek in veselje je bilo v soboto spremljati mlade, ki so mu na stežaj odprli vrata.
Govorim o Stični, ki mi vedno znova, čeprav jo spremljam le preko radia, prinese toliko upanja, veselja, prihodnosti – če hočete. In ko smo na našem zidu Face booka objavili novico z naslovom: Vera ni samo molitev, je tudi veselje, je bil eden od komentarjev, ali ni molitev tudi veselje. Seveda je, ampak nujno in prav je, da mladi Boga slavijo, tako kot čutijo. Če jim je lažje z duhovno ritmično glasbo, krasno. Tudi meni je zelo všeč in vem, da bi mariskateri mladi k taki maši bolj pogosto ali pa z bolj veselim srcem stopili. Kajti svet se spreminja – včasih so ljudje večglasno peli doma in v cervki, danes večinoma le še po cerkvah. Pred kratkim mi je neka gospa, ki v cerkev stopi zelo redko, rekla – ta glasba in te novodobne pesmi ne sodijo v cerkev. Seveda, na vsake kvatre ali še bolj redko, bi rada slišala svoj železni repertuar: Marija skoz' življenje, K tebi želim moj Bog, Hvali svet Odrešenika. Razumem in lepo. A ne želim, da cerkve postanejo muzeji - tisti, ki smo tam vsaj enkrat na teden, želimo nekaj več. Imamo pravico? Upam, da. Zato si želim, da bi povsod znali prisluhniti mladim, ki bodo prinesli spremembe, ki bodo spremenili svet in verjamem, da na bolje. V soboto so bili mladi v Stični, mi pa prav zaradi njih mladi in polni upanja.
Da upanja ne bi bilo nikoli konec, nas spodbuja tudi večno aktualni svetnik bl. Anton Martin Slomšek, ki goduje danes. „Kdor hoče prav srečno živeti, mora modro glavo pa žlahtno srce imeti.“ V tej misli je skrit ključ do tega, po čemer vsi hrepenimo – sreči in dobrih odnosih doma, v službi, v soseski, nenazadnje v državi.
Ko sem se v času Evropskega košarkarskega prvenstva peljala v službo, sem srečala avto, ki je imel na stranskem steklu nalepljeno slovensko zastavo. Ob pogledu nanj sem se od srca nasmehnila in si rekla, vsaj športniki nas vedno znova znajo povezati - ni ločitev na ta rdeče, ta črne, ta bele, verne, neverne … Šport ima res veliko moč - takrat smo Slovenci enotni in športnikom hvala za to. Predvsem se od njih lahko veliko naučimo. Za uspehe so potrebne žrtve, garanja, odpovedi in trdo delo in nič tarnanja - tako kot na vseh ostalih področjih. Zato začnimo, garajmo, oznanjajmo in prižigajmo upanje in zaupanje - ker živimo v dobrem času in lepem prostoru.