Moj prvi intervju
Sama to počenem kar naprej: sprašujem. V drugi vlogi pa se ne znajdem velikokrat, razen ko predstavljam radijske oddaje, projekte ... Prvi pravi intervju je z mano naredila mlada prijateljica, osnovnošolka Pia. Ona je spraševala, jaz odgovarjala ...
Zakaj si izbrala ravno poklic radijske voditeljice?
V bistvu ne vem, ali sem jaz izbrala poklic ali je poklic izbral mene. Več naključij se je zgodilo, da sem šla na prvo avdicijo, na prvo radijsko postajo. Najprej je bil to moj hobi, delo ob študiju, potem pa je po nekaj letih, ko se je pokazala priložnost, postal tudi moj poklic, ki ga z veseljem opravljam. Včasih se pošalim, da je biti radijska voditeljica najlepši poklic za žensko, ker veliko govoriš in še plačilo dobiš za to.
Kako poteka tvoj običajen delovni dan?
Težko opišem svoj običajen dan, ker so si zelo različni - v mojem poklicu pravzaprav ni običajnega dne, vsak ima svoj odtenek. Lahko povem, kako poteka na primer en teden. Tri dni sem na programu, enkrat popoldne, drugič zjutraj, tretjič dopoldne, ostala dva dneva imam na razpolago za pripravo oddaj, programa v naslednjih dneh, pomoč informativnemu programu, snemanje oglasov ... Če opišem dan, ko sem dopoldne na programu, gre takole: ob 8:30 imamo novinarji in voditelj dopoldneva sestanek, na katerem pregledamo dogajanje, ki bo zaznamovalo dan, se pogovorimo, kaj bo kdo »pokril«, to pomeni, katero tematiko bo kdo pripravil za informativno oddajo ali program. Potem sem na programu, ki teče po svojem ustaljenem redu. Če nisem na programu, se dogovarjam z gosti, kdaj bi lahko prišli na primer na snemanje, včasih grem na teren, pripravljam novice za informativni program.
Lahko opišeš svoj poklic?
Moj poklic je čudovit, ker srečujem zanimive ljudi, ki jih sicer ne bi, odpira različne poglede in ob vseh pripravah na pogovore spoznavam nove teme, probleme, si na ta način širim obzorja. Večkrat je tudi težko, meni na primer vsako sredo zjutraj, ko vstanem ob 4. uri, ker grem na jutranji program - nisem in najbrž nikoli ne bom jutranji tip. Zanimivo je delo na terenu, ki vedno prinese veliko adrenalina, poseben čar imajo povezovanja različnih prireditev, ko imaš konkreten stik z obiskovalci. Najbolj temna plat tega poklica pa so seveda kakšna zelo nesramna pisma, ki jih dobim sem ter tja. Naše delo je takšno, da ga lahko vsak preverja in ocenjuje, žal tudi v tem poklicu ne velja: »Le čevlje sodi naj kopitar …« Mogoče bi si sedaj, ko imam družino, želela bolj urejen urnik, brez delovnih sobot, nedelj, praznikov, a tudi to je žal del mojega lepega poklica.
Kaj vse moraš postoriti pred radijsko oddajo?
Najbolje bo, če to povem na primeru. Vodim tudi oddajo Nočno sonce, ki je meni najbolj ljuba. To je nočni program, ki ga imam enkrat na mesec, vsak prvi petek v mesecu med 21. in 24. uro. Določim temo, se nanjo pripravim in nato izpeljem v živo. Ko sem imela temoprostovoljstvo, sem predstavila široko paleto prostovoljcev, ki delujejo pri nas, to primerjala s tujino in nato v studiu gostila mlade zdravnike, ki so bili prostovoljci v Afriki, v Malawiju. Pred oddajo sem seveda zbirala gradivo, se na nek način učila o prostovoljstvu, prebirala blog mladih zdravnikov, da sem se lahko pripravila na pogovor z njimi. Sama trdim, da dober intervju lahko narediš le tako, da v veliki meri že veš, kaj ti bo gost odgovoril na tvoje vprašanje - torej se moraš o njem poučiti.
Na katerih radijih si delala?
Začela sem na lokalnem radiu, kjer so me zaradi mojega precej svetlega glasu umestili v otroški program, nadaljevala sem na eni od komercialnih postaj, ki jih danes več ni. Pred desetimi leti sem začela delati na Radiu Ognjišče, kjer sem še danes.
Na katerem bi ostala, ti je bilo boljše?
Povsod mi je bilo ob svojem času lepo in velik izziv. Mogoče sem od vsega začetka bolj kot ne pogrešala kakšno močno mentorstvo, sicer je bil vedno kdo, ki je povedal, kaj je dobro in kaj ne, ampak pogrešala sem in še pogrešam nekaj več. A kdo ve, mogoče se kdaj zgodi. Zagotovo pa mi je Radio Ognjišče dal največ možnosti, da se preizkusim in razvijem v različnih smereh, ker ponuja tudi najbolj širok program.
Si imela kdaj tremo, jo imaš še vedno, kako si jo premagala?
Trema je nujen in sestavni del poklica, ki ga opravljam. V njej se skriva spoštovanje do poslušalcev. Nikoli ti ne sem biti vseeno, kaj in kako nekaj poveš, podaš. Tremo imam vedno, le oblike so drugačne - na primer, ko sem na dopoldanskem programu, je veliko manjša kot če povezujem koncert v živo, kjer te ljudje vidijo in ti tudi takoj pokažejo, kako te sprejemajo. Odvisno je tudi od sogovornika - če ga poznaš, lažje delaš oddajo, kot če ga ne. Razlika je tudi v tem, ali je oddaja posneta ali gre živo.
Imaš vzornika? če ga imaš kdo je, zakaj ravno on/-a?
Ne, v bistvu ne. Kadar kdo kaj dobro naredi, me navduši, nimam pa nikogar, ki bi mu želela biti podobna. Ne maram kopij, želim ostati original.
Feedback awaiting moderation
This post has 1 feedback awaiting moderation...
Form is loading...