Spomnim se, ko sem enkrat pri napovedi vremena rekla, da vreme ne bo lepo, ker bo deževalo, pa me je takoj za rokav pocukala Alenka, ki je takrat urejala oddajo in me opozorila:
"Ej, jaz imam pa rada deževo vreme, super je. Tudi to je lepo vreme."
"Ups," sem si rekla: "pa res," in od takrat sem bolj previdna. Da ima tudi dež svoj čar, smo odkrivali ta konec tedna. Včeraj sva z Andrejem razmišljala, kam bi popoldne šli. Pa sva se na koncu odločila za sprehod, ki se začne pred našo hišo in konča na Suhi. Pot ni dolga - za nas odrasle. Manca je seveda zmogla, o tem niti nisva dvomila, saj se tudi v vrtcu redno sprehajajo, v Janove moči pa sva za trenutek podvomila, saj je star dobro leto in pet mesecev. Ga bova že nosila, če bo kriza, sva si rekla.
Pa je šlo - po ozki stezici malce težje, po širšem kolovozu pa krasno. Pa ne samo zaradi širine, ampak zaradi luž. Ne samo, da je Jan dolgo pot prehodil, prehodil jo je večkrat, če bi šteli vse njegove povratke v določene luže. Neverjetno, koliko veselja lahko ta mala morja, kot jim pravi Manca, prinesejo v čemerno popoldne.
Tudi današnja nedelja je bila deževna, a lepa - začela se je z zahvalo Bogu za vse, kar nam podarja. Sledilo je kuhanje kosila, popoldne pa je popestril prijetnen obisk. Večeri pa so tako ali tako v naši družini nekaj posebno lepega - vedno pa kličejo, še posebej na večer zahvalne nedelje, k zahvali Bogu za vse dobro, kar nam je dano. In ob iskreni zahvali se oglasi še prošnja - da bi trajalo :))
Deževni dnevi niso samo nujni in koristni, kot smo slišali v današnjem prvem berilu: Kajti tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Moka v loncu ne bo pošla in olja v vrču ne bo zmanjkalo do dne, ko bo Gospod poslal dež na zemljo.« (1 Kr 17,14), ampak imajo tudi svoj čar.
Ko sem danes ob pol šestih zvečer pospravljala mizo, sem glasno rekla: "Jutri je pa petek, a ne?"
Cimra Mateja me je prijazno popravila: "Ne, ne, danes je petek:" O
joj! Kako je teden hitro minil - noro! Ja, ni kaj, lep je bil. Tako in drugače.
Doma smo zdravi in to je glavno. Krasno pa je tudi, ker Manca vesela hodi v vrtec - juhuhu in trikrat hura (ter tisočkrat hvala) za vzgojiteljici gospo Vido in gospo Tanjo! Jan je pravi alpinist - okrog se obrneš in že lovi ranotežje sredi mize. Moja mami bo dobila nekaj sivih las zaradi njegovega skakanja po kavču - ja, če jih ne naredijo otroci, jih pa vnuki :) No, bom kar tiho, ker je moj oči čisto siv, skoraj bel :)
Na radiu je bilo tudi pestro - pripravljamo se na praznovanje 15-letnice. Ekipa Radia Plamen pa se ob tem jubileju predstavlja po vsej Sloveniji in zabava ljudi - nocoj so blesteli na Viču, a ker sem hotela biti s svojimi sončki vsaj deset minut, preden zaspijo, sem hitela domov. Saj bodo še kje blizu, pa si jih skočim pogledat.
V sredo smo uživali pri s. Nikolini, ki me vedno znova navduši. Tokrat me je tako, da sem potem doma spekla še jabolčni zavitek. Vem, za dobre gospodinje je to čisto običajno, a jaz ne sodim v ta razred. A mogoče mi kdaj uspe z navdušenjem vrteti tudi kuhalnico - a se bojim, da bom še vedno bolje vrtela jezik. Matjažu sem tudi zato predlagala, da takšno kuhanje v živo večkrat izvede.
Danes smo dobili tudi novo zgibanko, ki je predstavitev našega radia. Všeč mi je - živahna in razgibana, pa tudi veliko pove. Že v naslovu :)
Veliko zanimivega pa mi je danes povedala tudi Milena Miklavčič, ki me je, zdaj že kar pred mnogimi leti, spremljala pri prvih radijskih korakih. Pisateljica, novinarka, mati in žena - polna optimizma, idej, izzivov - tudi zato, ker ji življenje ni prizanašalo s preizkušnjami, med katerimi je najbolj boleča izguba sina. Kaj vse počne, boste lahko slišli v jutrišnji oddaji Naš gost.
Evo, toliko za danes. Grem spat. Jutri me čaka zanimiv dan in lep. Ker bomo skupaj! Najlepše mi je, ko lahko Manci na prvo jutranje vprašanje: "Mami, a bomo dons skupaj?" odgovorim :"Ja, ves dan!" Juhuhu, konec tedna je tudi - s hvaležnostjo se ga veselim.
Vesela sem, da nisem na nobenega od letnih časov tako močno navezana, da se ne bi mogla veseliti tistega, ki prihaja. Všeč mi je pomlad, ki prebuja, kipi, cveti ... Navduši me poletje s svojimi dolgimi dnevi, toplino in odprtostjo - vse to prinaša. Občudujem dolge večere, ki pridejo z jesenjo, z njimi pa čas za družinsko idilo. Obožujem sneg, ki tako lepo pobeli polja okrog nas.
Toda danes zjutraj mi pogled na ulično svetilko, ki je osvetljevala snežinke, in na čudovito belo polje ni navdušil.
"Andrej, sneg je!"
Sledil je pričakovan odgovor:. "Super, a ne?"
"Ne!" sem še utegnila reči, potem hitro skočila v kavbojke, pokrtačila zobe, počesala lase in letela v službo.
Strah me je bilo in vedela sem, da mi Bog na poti lahko pomaga, ampak še bolj je odzvanjalo - Pomagaj si sam in pomagal ti bo Bog. Pri meni pa je manjkal prvi del pregovora - pomagaj si sam. In v tem primeru si moraš pomagati tako, da avto oblečeš v zimske pnevmatike. A je bil Bog vseeno na moji strani - na Jeprci je že deževalo, bela polja so zamenjale zemeljsko rjave njive.
Super. In sem si zapela: Dež naj pada! Ja, naj pada toliko časa, da bomo avtomobile prav obuli, potem pa naj pada sneg. Da bomo delali snežake, o katerih Manca sanja že vse od lanske zime. :)
Za nami je in danes še zbiram vtise. Z Blažem sva bila tokrat v vlogi povezovalca. Izziv, trema, navdušenje, strah ... Vse to se je rojevalo pred festivalom. Pisanje veznega teksta je bilo zabavno, interaktivno in super način, kako delati timsko.
V soboto dopoldne me je skrbelo, kako bom odšla od doma, saj je bil tudi Andrej že od jutra v Mariboru. Pa je le nekako šlo, s solzami in stavkom, ki mi je dal misliti. Triletna Manca mi je namreč v joku rekla: "Mami, jaz ne rabim denarja, samo tebe rabim." Ne, ne - nisem je podkupovala, le ko zjutraj joka, ji z Andrejem poveva, da morava v službo, ker rabimo denar, da lahko kupimo kruhka, pa oblekice, pa ... Ja, modrost malih glav, ni kaj!
Festival me je navdušil - izvajalci, organizacija, vauu, vse je šlo tik tak ... Med samim dogajanjem sem bila v mislih tudi z najinima sončkoma. Vprašanja: kako sta? Aha, ura je osem, Jan gotovo že spi. Kako je Manca? No, potem se je izkazalo, da so se v mamini in atovi družbi imeli super, tako kot vsak dan.
Kako slabo sem poslušala pesmi, sem spoznala šele včeraj, ko smo se skupaj vozili naokrog in poslušali zgoščenko. Seveda - refreni so odmevali, saj so bili ti predvajani v našem programu, a ostalo ne. Zmagovalka mi je všeč - mojo pozornost je pritegnila zaradi besedila in rockovskega značaja. A tudi nekaj drugih je pisanih za moje srce, predvsem ko zapojejo vse Alenčice Ave Marija, se mi zdi, kot bi peli angelski zbori. Res čudovito.
Ritemu Duha 2009 bo zame vedno nekaj posebnega - ker je bil prvi. In tudi zaradi odličnega spremljevalnega programa - Tvoj glas je "zažgal", publika je bila na nogah, bil je pravi žur z razlogom. Ob koncu mojega razmišljanja naj velja misel, v katero so ujeti naslovi letošnjih pesmi, ki bodo v naših valovih zagotovo pogosto odmevale.
Na vseh poteh, kamor se odpravljamo, naj v nas živi misel Ob meni si.
Na življenje kličimo blagoslov, zato Pridi, Sveti Duh
Vedno prosimo - Pridi nežna luč, rešitev v temi.
Ave Marija naj bo klic vsakega jutra in večera.
Bodite Odmev srca,
nikoli ne oklevajte - Ljubite prvi.
Združeni ga slavimo in hvalimo.
Ker Zdaj razumem in vem, kdo je luč v temi.
To je on, ki je Alfa in Omega.
In ker je nocojšnji večer izzvenel tudi njemu v čast, Zaupam,
da se prihodnje leto spet vidimo na Ritmu duha 2010.
Ja, ves čas se veliko dogaja. Dobre in slabe reči, ker takšno je pač življenje. O slabih ne bi govorila. Je pa ta teden prinesel lep koncert v središču Ljubljane, na Prešernovem trgu in več o njem si lahko preberete na Blaževem blogu. Koncert duhovne ritmične glasbe s pričevanji je bil lepa izkušnja, še lepše je bilo videti veliko množico mladih. In vse je minilo brez incidenta, nikogar niso peljali na izpiranje, nihče se ni pretepal ... Nad vsem je bila Njegova roka, vse je bila zahvala Njemu. Le izraz je bil mladosten - prav je, da Boga častimo na način, ki nam je blizu - če si roker, mu igraj rok, če raper, ga provociraj z raperskim navidhom ... Vera je živa. Vera je mlada. Vera je pesem. In to je bilo najlepše spoznanje sredinega večera.