Radijsko delo je zanimivo tudi ali pa predvsem zato, ker prinaša toliko srečanj z ljudmi, ki jih sicer ne bi spoznala. In ponedeljkovega večera sem se veselila - v oddaji PRO smo namreč gostili slovenskega misijonarja Pedra Opeko, ki deluje med najrevnejšimi ljudmi na Madagaskarju. V oddaji smo v sodelovanju z Misijonskim središčem Slovenije začeli akcijo Obrok riža na dan - vsak dan. Včasih, priznam, imam pri svojem delu občutek, da ne počnem nič koristnega, toda v ponedeljek sem bila vesela, ker smo med oddajo uspeli zbrati več kot 20000 evrov. Veste, kako so misijonarju sijale oči! Srečen je bil, ker bodo z otroki zdaj še bolj slovesno praznovali božič - privoščili si bodo kos kruha in mogoče še bonbon. A sijali bodo od sreče - saj imajo nasmeh prirojen, pravi misijonar.
Res. Čisto drugače je, ko te nagovori Pedro Opeka (ogljete si video posnetek na naši strani), ki se je odpovedal sebi in svojim željam zato, da prinaša ljudem z roba upanje, jim vrača dostojanstvo, kot pa amabasadorji, ki obiščejo uboge otroke in so potem vrnejo v razkošje svojega življenja. Misijonar Opeka je res velik človek. Ljudi, ki jim pomaga, imenuje svoje prijatelje. Jih spoštuje in spodbuja, da začenejo novo življenje. Nagovoril je naše poslušalce, zgodil se je čudež in se še dogaja, saj telefoni v misijonskem središču še zvonijo - 01/300-59-50 je njihova telefonska, obrazec pa lahko izpolnete tudi na njihovi spletni strani www.missio.si - in znesek je danes ob 13. uri znašal 54.963 evrov, darovalo pa je 769 dobrih ljudi. Upam, da je k temu pripomogla tudi radijska adventna spodbuda, v kateri vas in sebe vabimo, da opustimo kakšno razvado in darujemo za misijone. Hvala tudi v mojem imenu in še spodbuda, ki je del mojega komentarja.
Revščina se slikovito zrcali v otroških očeh, ki sijejo od radosti življenja in upajo na našo pomoč. Pedro Opeka je rekel, da se vsak dan borijo za boljšo prihodnost in poudaril:“ Ko reveže začuti, da ni sam, da ga nekdo spoštuje, celo ljubi, takrat se lahko začne dogajati čudež.“
In kako malo lahko storimo mi za čudež. 5 evrov na mesece. Ja vem, kredit, pa položnice, pa plenice, pa položnice, pa bencin … Ne gre brez tega in verjamem, seštevek je visok. Kaj pa tista kavica, pijača, obleka, igrača ... – so nujno potrebni ? Boste čez tri leta vedeli, da ste jo popili, oblekli, podarili. Ne verjamem. Vem pa, da boste vedeli in se lahko sleherni dan, ko boste sedeli ob obloženi mizi, z veseljem spomnili otrok, ki bodo zaradi vaše majhne odpovedi svoj želodček potešili z obrokom riža. In zavest, da prav vi prinašate nasmeh najbolj revnim otrokom sveta, ki niso krivi, da so se rodili tam, da nimajo, vas bo dvigala tudi v težkih trenutkih, ki v življenju pridejo in so neizbežni.
Adventni čas je čas priprave, božični čas pa čas obdarovanja. Darujmo tistim, ki potrebujejo – kič izgubi lesk, dobro delo pa ima vedno večji sijaj. Sploh če nariše nasmehe na obraze lačnih otrok. In četudi se nam zdi, da imamo še zase premalo, kaj šele za druge, bodimo kot vdova, podarimo vsaj dva novčiča in darujmo iz svojega uboštva in ne preobilja.
V celoti si komentar lahko preberete na naši prenovljeni spletni strani radio.ognjisce.si - ob tem pa še čestitke našemu Robertu za veliko delo, ki ga je vložil v novo "preobleko" naših strani - bravo!