Radijsko kolesarjenje
Vse se začne v glavi. Tudi radijsko kolesarjenje, ki je že četrto po vrsti, se je začelo tako. Spomladi sem bila prepričana in zelooo zagnana, da bom letos šla, potem me je vmes minilo ... Pa sem se v zadnjem hipu, v ponedeljek, po Izidorjevem klicu odločila, da grem, pa bo, kar bo. Noč pred začetkom je bila čudna, bo šlo, kako? Skoraj nič nisem spala. Ob dveh zjutraj me je zbudil veter, potem vprašanje, kako bo z vremenom. Ah, kup neumnosti, začinjenih s strahom se je podilo po moji glavi.
Po maši na Dobrovi nas je čakal obilen zajtrk. Na lanskem kolesarjenju sem se veliko naučila, poleg tega, da čisto brez kondicije res ne grem več nikoli na pot, tudi to, da se s polnim želodcem zelo težko kolesari. Zato je bil moj zajtrk po pameti. Končno. Lep začetek s prijatelji, prijetna pot do Vrhnike, tudi logaški klanec nam je šel dobro in potem pot naprej. Klanci, ki sem se jih bala, so bili krasni. Pot do Naceta je odličen trening tudi za primorske vzpone. Nekaj adrenalinskih spustov in seveda krasni ljudje, ki smo jih srečevali ob poti. Pri radijskem delu nikoli ne veš, kdo in če sploh kdo :) te kdaj posluša. Takole na terenu pa vse naznane podobe postajenjo znane, imajo obraze in predvsem na njih nasmeh. Zelo me je nagovorilo tudi skladišče Karitas v Šturjah. Ko stopiš vanje, se mi zdi, da celo revščina dobi milejši izraz. Vesela sem bila, da so tudi prvošolčki iz najbolj revnih družin začeli novo obodbje življenja, novo šolsko leto z novimi torbicami, kot se spodobi za sedanji čas. Otroci res niso nič krivi in ne smejo biti žrtev tega st(r)anja. Gospa Jožica Ličen je skupaj z vsemi prostovoljci vdihnila dušo tem prostorom, v katere prihajajo ljudje žalostni, a verjamem, da odhajajo vsj za nekaj časa pomirjeni.
Zdaj smo v Vipavskem Križu, v samostanu pri bratih kapucinih. Tu živijo lepi spomini. Lepo je. A moje srce je zdajle čisto drugje, doma, pri mojih treh sončkih. Zato pišem ... Dokler ne zaspim. Ker jih pogrešam ...
Foto: Izidor Šček
No feedback yet
Form is loading...