Naša Manca je šolarka
Danes je bil čudovit dan, dan ki diši po popolnosti. Mančin prvi šolski dan. Že zjutraj se je začelo vznemirjenje in veselo pričakovanje. Prazničnost je naznanjala tudi špangica v Mančinih laseh. Veselo sva jo mahnili proti šoli. Po poti sva klepetali različne stvari, med drugim sem ji povedela tudi to, da je letos v Sloveniji 1000 prvošolčkov več kot jih je bilo lani, pa mi je rekla: "o, to je pa res zanimivo." Njena reakcija me je presenetila in nasmejala.
Na poti sva srečevali znane obraze, ki so šli isto v isto smer - v šolo, ki je pričakovala svoje učenke in učence. Tudi Anuško, prijateljico iz vrtca in sedaj sošolko. Prvošolčke so v šoli pričakali še na prav poseben način. Učiteljice in učitelj so pripravile čudovito igrico o pastirčku in debeli uši. Res iskrene čestitke vsem. Lepo je bilo, ker si je za otroke vzel čas tudi župan mesta in jim prinesel čudovite knjigice ter nas vse prijazno nagovoril. Pričakale so jih lepe učilnice, kjer bodo srkali pravo učenost, živeli v prijateljstvu in uganjali prve norčije. Manca je bila zelo vesela, predvsem rumene rutke in kape - kako ponosno si ju je nadela, ko sva šli domov. Pred tem so nam kuharice in kuhar pripravili lepo pogostitev in odlično kavo, hvala! Pa tudi ravnateljici za lepe in spodbudne besede in vsem ostalim, ki so nas uvedli v šolski svet, čeprav zame ni čista neznanka. A na drugi strani sem bila prvič.
Doma sta malo šolarko slovesno pričakala mama in ata. Pa sva skupaj z mojo mami še malce pojokcali, od sreče, ganjenosti ... Ves dan sem občutila neznansko veselje, da je za najino punčko odprta možnost za učenje, tega mnogi nimajo, da vstopa v odlično šolo, da se sama izredno veseli. Seveda sem imela na čase malce zamegljen pogled, pa brskala sem po torbici in iskala robčke, a tako pač dojemam to življenje, pa vse prelomnice, ki se dogajajo - s solzami v očeh. Potem sva komaj čakali, da prideta še najina fanta in skupaj smo šli v Bufa na slovesno kosilo, pico in super solato. A največ odtehta napihljivi grad, zato je prvi šolski dan na njem mrgolelo otrok. Z Andrejem sva ugotovila, da je današnji dan res za mnoge praznik in prav je tako.
Potem smo dobili še obisk - prišle so Taja, Pia in Špela, pa še Anuška, Maša in Neja. Lepo klepetavo popoldne, prežeto s spomini in otroškim smehom, je dalo dnevu še poseben čar. Prijetna kolesarka pot z Nejo je bila še dodana vrednost, dolg večer, saj sta otroka zaspala že ob osmih, pa tudi nekaj posebnega. Danes lahko rečem le - življenje je res lepo in prosim - naj traja ...
No feedback yet
Form is loading...