Moj novi sopotnik
Dolgo časa sem se prepričevala, da ga ne potrebujem. S prvim sva imela močno vez. V 20 letih sva doživela in videla marsikaj. In ko je bilo že čisto na tem, da bi si ga skoraj omislila, ekonomsko stanje ni dopuščalo. Pa sem vztrajala s starim, ki je v sebi nosil spomine na gimnazijska leta. A potem je prišel pravi čas. Andrej se je na morju peljal z mojim kolesom, ker je na njegovem počila guma in se odločil: "ti rabiš novo kolo, tole Mateja, je pa katastrofa." In joj, kako sem mu danes hvaležna. Sama bi se še kar prepričevala, da so najbolj pomembna oprema na kolesu noge, ki so seveda res eden od temeljev, ampak dobro kolo je zakon.
No, prva in najpomembnješa postavka, ki sem si jo postavila pri izbiri novega, je bila, da bo bel. Sej vem, ampak za ženske je to zeloooo poemmbno, da je kolo tudi lepo. Potem sem se prepustila storkovnjakom v Simptomu - priporočam, če kupujete kolo, v Škofji Loki so. Tomaž mi je res dobro svetoval in zdaj imam krasno in dobro kolo. Belo, z vijoličasto črto, ki spominja na mojega starega. Ah, nostalgija ... S sedežem, na katerem zadnja plat ne boli ... Neverjetno, neprecenljivo.
In z mojmi novim kolesom obirava iste poti, le hitrejša sva. Le še tega nisem dojela, da gre tudi sonce že hitreje spat. Ko sem se v torek peljala do Naceta, to je pot do Lubnika, me je ujela strašna tema. Joj, ko smo jaz, moje kolo in moja bujna domišljija vozili skozi temni gozd, se je pa dogajalo ... Pa sem si rekla, začetki so pač vedno težki in se skušala prepričati, da je strah znotraj votel, a zunaj ga pa ni. In sem verjela, do zadnjega ovinka, ko je v grmovju nekaj zašumelo ... Potem pa gas in skoz vas. Noro in ne, ne počnite tega, ker ni varno. Tudi jaz ne bom več. Zaprmej, da ne ...
No feedback yet
Form is loading...