"Sem gledal tvoj blog, ma, nič ne pišeš," mi je včeraj, ko smo se vračali s kosila po Slomškovem slavju, rekel sodelavec Izidor.
"Sem se vrnila, sem objavila komentar," mu v zadregi zavrnem.
"Mah, kaj komentar, bodi bolj osebna," me zavrne.
"HMm, vidiš, tu je pa moj problem, ker še vedno ne vem, do kje naj grem .." sem nadaljevalja z izgovarjanjem in mu potem obljubila, da se bom lotila kakšnih tem, ki zaposlujejo mamice. Da bo še malo ženskega pridiha ob radijskem bloganju. :))
Pa bom osebna.
Vračam se k Slomškovemu slavju, ki me je nagovorilo tudi zaradi ekumenskega ozračja - kot ženski, pa mi je bilo všeč, da je med vsemi najvišjimi predstavnki Cerkve sedela evangeličanska duhovnica. Skratka - to je bil res "dan, ki ga je naredil Gospod." Mi pa smo Mu hvaležni zanj! In ... se še priporočamo :))

Program, ki smo ga imeli radijci pred sv. mašo ob Slomškovem slavju na stadionu Ljudski vrt v Mariboru, je bil krasna izkušnja. Peli smo! Jeeee! In ko sem se utrujena vrnila domov, se mi je dan kljub galvobolu, ki ga niso pregnali niti trije aspirini, zdel popoln. Tudi zato, ker sem bila končno s svojimi sončki. Ponovno pa gotavljam, kako jo pogrešam - ja, mojo prijateljico glasbo. Ni kaj, če ji v življenju posvetiš kar nekaj časa, te prevzame in tistega dela srca, ki si ji ga nekoč podaril, nikoli ne dobiš nazaj. Vrača ti le z veseljem, ki ga doživiš, ko s k njej vračaš.