V oddaji Moja zgodba, ki nastaja v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, sklepamo cikel oddaj pod skupnim naslovom Slovenija duhovna domovina - zgodbe političnih emigrantov. Gre za opise življenjskih zgodb Slovencev, ki so pred partizani pobegnili najprej na Koroško potem pa novo domovino našli, bodisi v Ameriki, Kanadi, Argentini ali Avstraliji. Letos se spominjamo 65. letnice teh dogodkov. Knjiga s tem naslovom je pred nekaj dnevi tudi izšla pri založbi Mladinska knjiga.
Spoznamo lahko 21 zgodb družin ali posameznikov, ki so doživeli najhujše udarce usode (umore svojcev, izgubo doma in domovine, politično - policijsko preganjanje). In kaj je skupna nit vseh? Življenjski vitalizem! Vse to jih ni zlomilo, ampak so na drugem koncu sveta dosegli zavidljive življenjske uspehe. Čeprav so začeli iz nič, čisto na dnu, kot fizični delavci v gozdovih, pri gradnji železnic, na kmetijah, so se končno prebili do vrhunskih strokovnjakov. Politična emigracija nam je dala nekatera velika literarna (Zorko Simčič je Prešernov nagrajenec), umetniška (Bernarda in Marko Fink) in filozofska (Milan Komar) imena, dva kardinala (Ambrožiča in Rodeta), predsednika vlade in ministra (Bajuka), če naštejem le nekatere.
In še nekaj se mi je vtisnilo v spomin. Pisma humanitarnega delavca Johna Corsellisa, ki je v letih 1945/46 deloval v taboriščih v Vetrinju, Lienzu in Špitalu. V njih odkrito hvali slovenskega begunca, kot požrtvovalnega, pridnega, poštenega in sposobnega znajti se v najtežjih razmerah. Opisuje, kakšne trde razmere so jih čakale, kako skopo so imeli odmerjene obroke in kako so kljub temu preživeli. Še več ustanovili so šolo, časopis, se kasneje vpisali na gimnazije v Avstriji in nadaljevali šolanje, se učili jezikov...
V časih, ko se tu spominjamo konca vojne in „osvoboditve“ se oni spominjajo, kako so si z begom pred „osvoboditelji“ rešili življenja.
Kategorija: "politika"
Velikokrat se sprašujem, kako drugačna bi bila politična situacija v Sloveniji, če bi imeli bolj uravnotežen medijski prostor. Predvsem mislim tu na časopise. Spomnim se poskusov s Slovencem in Republiko. Slovenca smo imeli ves čas naročenega. Nanj smo se včasih hudovali, vendar pa je s svojim obstojem vsaj dajal upanje. Kaj je pomenil, smo lahko ugotovili, ko je ugasnil.
Razmere na področju časopisov so se v teh letih precej spremenile. Če je bilo takrat dnevnik še mogoče ustanoviti, pa je danes to skoraj nemogoče. Na trg so prišli brezplačniki z ekstrakt novičkami in celostranskimi reklamami. Ti sporočajo navidezno (lažno) resnico, da je mogoče izdajati časopis tudi zastonj… Dnevnikom naklada upada, vsi se borijo za naklade. Brez velike vreče (svežega) denarja si ustanovitve dnevnika ni mogoče predstavljati. In ker se to do zdaj (tudi z tujim kapitalom) še ni zgodilo, pomeni da upanja ni prav veliko.
In zdaj nazaj k vprašanju, kako drugačna bi bila lahko naša politična situacija, ob podpori desnosredinskega konzervativnega časopisa? Najprej bi se okoli takega projekta izoblikovalo mnenjsko jedro, ki bi lahko uspešneje zagovarjalo svoje ideje. Iz tega jedra bi lahko izšli tudi posamezniki, ki jih na desni politični sceni ni ravno v izobilju. Tak projekt bi lahko tudi popravil večinsko (sicer zgrešeno) mnenje, da desnica nima intelektualcev, ki bi se tudi javno izpostavili. Pa to seveda še zdaleč ni vse, vendar prostor tu ne dopušča natančnejše analize.
Zato sem izjemno vesel vseh poizkusov na tem področju. Enega je prinesla možnost objavljanja na spletu. Tako je že moč najti spletni časopis Časnik, ki bo skušal v ponuditi mnenjski portal namenjen prej omenjeni publiki. O časniku bom še pisal. Zaenkrat pa naj povem le, da je projekt še v začetni (testni) fazi in da bodo prihodnji meseci pokazali, kaj lahko ponudi bralcem na spletu. Vabim vas tudi, da novico o njegovem obstoju razširite naprej!
Včeraj sem pisal o Pohodu. Pravzaprav sem samo objavil Protest, ki sem ga namesto opravičila poslal na šolo. In potem se je vsulo. Na enem od portalov, kjer spremljajo bloge, so objavili link... Ljudje so se začeli oglašati, bolj ali manj prijazno. Argumentirano in neargumentirano. To je očitno ena od tem o kateri se lahko vedno prepiramo. Pa nisem pisal zato. Zdi se mi, da moramo o dogodkih in njihovih posledicah razmišljati in pripombe tudi ubesediti.
Nekdo me sprašuje, zakaj je treba o tem kakšno je moje mnenje obveščati vesoljno Slovenijo? Saj je ne! Jaz sem si le kot v dnevnik zabeležil nekaj podatkov. Vse ostalo se je zgodilo po tem. Nikogar nisem klical, nikogar prosil, da me zmerja ali hvali.
Živim blizu PST-ja in večkrat gremo tja na sprehod. Ideja kroga okoli Ljubljane je zelo dobra. Moti me le izkoriščanje manifestacije za cilje določene skupine. Brkati predsednik borcev obtoži nekdanjega poveljnika povojnih zločinov, še vedno pa se mu klanja ob Poti, kjer so zasajena drevesa v njegov spomin. Za to izkorišča tudi otroke iz vrtcev in šol. Kaj bi torej v takem primeru morali storiti, da bi bilo primerno in sprejemljivo za vse? Recimo tako kot za akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu? Pohod bi morali prestaviti recimo na Dan državnosti. Tudi tu bi lahko akcijo zaključili v centru Ljubljane, s kakšnim (domoljubnim) koncertom, prireditvijo. Tek, značke in vse ostalo bi lahko ostalo. Tudi obeležja, ki ob Poti še vedno kažejo „polikano“ plat PST-ja bi morali nadomestiti z novimi. Druga možnost pa bi bila, ureditev „Parka totalitarizma“, ob Poti. Potem bi tja lahko prepeljali vse kipe in ostale materialne ostaline Hitlerja, Mussolinija, Tita, Kardelja, Kidriča, Stalina... in jih postavili tja v opomin na preteklost, ki je bila in opomin, da se nikoli več ne bi zgodila. Možnosti so.
Tole sem danes poslal namesto opravičilo na hčerino šolo...
"Izvedeli smo, da boste tudi letos naše otroke peljali na »Pot spominov in tovarištva«. Menim, da je omenjena prireditev ideološka in kot taka ne prispeva ne k (resničnemu) spominjanju in ne k tovarištvu.
Zeleni obroč okoli Ljubljene ureja istoimensko društvo, ki ga je ustanovila »Zveza združenj borcev« NOB. Ta veteranska organizacija, se je sicer negativno opredelila do izvensodnih pobojev političnih nasprotnikov, ki so jih že po koncu druge svetovne vojne, izvrševali po ukazu takratnega maršala. Vendar pa do danes ni storila nič, da bi se krivci za vojne zločine, vsaj moralno obsodili. Tako smo se znašli v poziciji, da imamo, kot pravi Tine Hribar, Zločin, nimamo pa zločincev. Še več! ZZB NOB ohranja spomin na nekdanjega diktatorja tudi z zasajanjem dreves okoli ljubljanskega obroča. Predsednik njihove organizacije pa se z množico praporov in rdečih zvezd, fotografira z otroki ob poti in tako ustvarja lažen mit o množičnosti strinjanja z omenjenim početjem.
To ostro zavračam in sprašujem, kako lahko šole na tako ideološko sporno prireditev pošiljajo otroke brez strinjanja staršev? Kot javna šola bi morali poskrbeti, da bi se take prireditve udeležili samo tisti, ki to podpirajo in bi jim dovolili starši, za ostale pa bi v šoli morali pripraviti alternativne dejavnosti.
Vsa leta do zdaj smo ob taki priliki pisali opravičila za izostanek. Kot da bi se morali opravičevati, ker otroka na tako prireditev ne pustimo. Letos sem se odločil za protest, saj se nimam za kaj opravičevati.
Zato jutri 7. maja, hčere Katarine ne bo na Pohod!
Lep pozdrav
Jože Bartolj"
4. maja 1980 je umrl Josip Broz Tito. Diktator in samodržec, ki je počistil s svojimi političnimi nasprotniki, je za nekatere še vedno oboževana osebnost, ki se je spominjajo z nostalgijo. Srbski avtor Pero Simić je pred kratkim izdal knjigo Tito – skrivnost stoletja, v kateri dokumentirano razkraja nekatere mite, o našem dobrem strugarju iz Kumrovca…
Tito je bil osebnost, ki je »naredila« Jugoslavijo in ta je obstajala, dokler je obstajal on. Kaj bo potem z njo, ni bilo načrtovano.
Postavlja se vprašanje, kako je lahko človek s skromno izobrazbo, ki je celo ponavljal prvi razred osnovne šole in bil nato po poklicu pomožni ključavničar, zrasel v zelo inteligentno politično osebnost…? Kako to, da je igral celo klavir?
Tito je v Sovjetski zvezi pisal karakteristike o svojih političnih sopotnikih. Odgovoren je za smrti vsaj 100. komunistov , ki so jih Sovjeti pobili zaradi njega. Med njimi sta bili tudi dve njegovi ženi…
Tudi v Španski državljanski vojni je pisal karakteristike, tokrat o sovjetskih obveščevalcih…
Tito je bil izjemno lojalen do pakta Stalin Hitler.
Njegov osnovni cilj ni bila osvobodilna vojna, ampak kako priti na oblast.
Leta 1943, ko je izgledalo, da se bodo zavezniki izkrcali v Dalmaciji, so potekala pogajanja o sodelovanju z Nemci. V njih so sodelovali Koća Popović, Vladimir Velebit in Milovan Đilas, takrat Titovi najbolj zaupni možje.
Tito ni osvobodil Jugoslavije, ampak je Srbijo je zasedlo 300 000 sovjetskih vojakov in ustoličilo Tita in prosovjetski sistem.
Tito je naročil povojne izvensodne poboje, vsi ostali so bili izvrševalci te naloge. Stalin je Poljske komuniste grajal, ker so bili do svojih »razrednih sovražnikov kolegialni«. Za vzgled jim je postavil Tita, ki je svoje dal pobiti…
Tito je na lastno roko poslal vojsko v Albanijo in s tem razjezil Stalina. Dejansko je leta 1948 Stalin rekel Titu ne in ne obratno. Tito se je potem še do konca leta 1949 trudil pomiriti Stalinovo jezo z novo nacionalizacijo, obračunom s kulaki, zasebno lastnino. S tem se je dejansko pokazal bolj stalinskega od Stalina samega.
Tito je leta 1962 na kongresu v Splitu rekel, da so komunisti izgubili vladajočo vlogo. To je pomenilo, da morajo še naprej biti ljudje prvega reda, odgovorni za vse. Deset let pozneje je še obračunal s srbskimi in slovenskimi liberalci in v intervjuju za Vjesnik poudaril, da smo »šli z demokracijo predaleč…«
Prejemal je otroške dodatke celo za dva vnuka, ki sta imela še živega očeta. Na potovanjih so z njim nosili dva kovčka. V enem je imel marke (devize) v drugem pa zlato in nakit. Bil je človek, ki je odrasel s sindromom siromašnega otroka.
To je le nekaj zanimivosti, ki dajo misliti. Tistemu, ki to hoče. (Morda bi tudi ljubljanski župan, moral prebrati kakšno knjigo o Titu. Da ne bo tako neobveščen.)