V oddaji Moja zgodba, ki nastaja v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, sklepamo cikel oddaj pod skupnim naslovom Slovenija duhovna domovina - zgodbe političnih emigrantov. Gre za opise življenjskih zgodb Slovencev, ki so pred partizani pobegnili najprej na Koroško potem pa novo domovino našli, bodisi v Ameriki, Kanadi, Argentini ali Avstraliji. Letos se spominjamo 65. letnice teh dogodkov. Knjiga s tem naslovom je pred nekaj dnevi tudi izšla pri založbi Mladinska knjiga.
Spoznamo lahko 21 zgodb družin ali posameznikov, ki so doživeli najhujše udarce usode (umore svojcev, izgubo doma in domovine, politično - policijsko preganjanje). In kaj je skupna nit vseh? Življenjski vitalizem! Vse to jih ni zlomilo, ampak so na drugem koncu sveta dosegli zavidljive življenjske uspehe. Čeprav so začeli iz nič, čisto na dnu, kot fizični delavci v gozdovih, pri gradnji železnic, na kmetijah, so se končno prebili do vrhunskih strokovnjakov. Politična emigracija nam je dala nekatera velika literarna (Zorko Simčič je Prešernov nagrajenec), umetniška (Bernarda in Marko Fink) in filozofska (Milan Komar) imena, dva kardinala (Ambrožiča in Rodeta), predsednika vlade in ministra (Bajuka), če naštejem le nekatere.
In še nekaj se mi je vtisnilo v spomin. Pisma humanitarnega delavca Johna Corsellisa, ki je v letih 1945/46 deloval v taboriščih v Vetrinju, Lienzu in Špitalu. V njih odkrito hvali slovenskega begunca, kot požrtvovalnega, pridnega, poštenega in sposobnega znajti se v najtežjih razmerah. Opisuje, kakšne trde razmere so jih čakale, kako skopo so imeli odmerjene obroke in kako so kljub temu preživeli. Še več ustanovili so šolo, časopis, se kasneje vpisali na gimnazije v Avstriji in nadaljevali šolanje, se učili jezikov...
V časih, ko se tu spominjamo konca vojne in „osvoboditve“ se oni spominjajo, kako so si z begom pred „osvoboditelji“ rešili življenja.