Tale reč s sodnikom Maslešo je prav zanimiva, predvsem zato, ker možak še kar vztraja. Imeti mora precej trdo kožo…
Na tiste čase imam tudi jaz nekaj spominov. V vojski sem bil leta 1988/89 in sicer v Vipavi in Sežani. Iz Vipave smo bili poslani v prekomando v Sežano januarja 1989. Pristal sem v mejnem vodu na komandi. Večina je bila sicer razdeljena na karavle (mejne stražnice). Sežana je v neposredni bližini Fernetičev, kjer je bilo vedno največ ilegalnih prebegov v nekdanji Jugoslaviji (ljudje so pač bežali na zahod). Že v Vipavi sem spoznal kolega iz Kranja, zapomnil pa sem si ga zato, ker je bil zelo dober strelec. Na poligonu je imel daleč najboljšo oceno in zato je zadolžil ostrostrelsko puško. Zakaj to opisujem? Ker je pristal na karavli v Fernetičih in postal tisti vojak, ki je ustrelil (verjetno) zadnjega begunca na »najbolj odprti« meji v Evropi. To se je zgodilo še leta 1989 (le dobro leto in pol pred plebiscitom) in časopisi so se takrat o tem na široko razpisali. Spominjam se članka, ki sem ga o tem bral v Delu.
Sicer pa je potekalo nekako takole. Vojaki so bili ponoči v patrulji. Opazili so skupino beguncev (kasneje se je izkazalo, da je šlo za Filipince). Kolega sovojak je pripovedoval, da je skozi daljnogled videl dekle, ki se na poziv, naj se ustavijo ni hotelo ustaviti (prav tako kot tudi ostali ne). Ni je hotel ustreliti, čeprav so bežali. Zato je nameril v grm poleg nje in sprožil. Begunci so se predali, ko so videli, da okoli njih streljajo. Skupino so zatem pripeljali do nas v Sežano, kjer so jih predali miličnikom. Vse to se je dogajalo ponoči, zato nas je večina spala in beguncev sploh videli nismo. Presenečenje je prišlo drugo jutro, ko je naslednja patrulja ugotovila, da je bil v prej omenjenem grmu begunec, ki pa je medtem že umrl. Mislim, da je izkrvavel. Kako je bilo takrat z ogledom civilnega sodnika ne vem. Vem le, da je bilo v naslednjih dneh precej živahno, saj so prihajale različne inšpekcije oficirjev iz Ljubljane in Zagreba. Vem tudi, da smo bili precej pretreseni nad dejstvom, da je nekdo prepotoval polovico sveta in na koncu umrl na naši »tako odprti« meji. Sploh ni hotel priti k nam ali ostati pri nas. Hotel je v Italijo. In mi smo mu to preprečili. Imel je sanje o boljši prihodnosti, končal pa je kot tragična žrtev pomote.
Kako je bilo kolegu, ki je begunca ustrelil? Na zunaj je kar dobro prenašal, dobil je 15 dni nagradnega dopusta. Kako mu je zdaj, kadar se spomni na ta dogodek ne vem, kajti po vojski se nisva več videla. Mislim pa si, da ga vsaj včasih spomin poišče in prepričan sem, da ni lep. Še sploh, ker se je to zgodilo pri njegovih 19. letih… Želim si, da ima on tako trdo kožo, kot Masleša, saj objektivno ni kriv ničesar, pa čeprav mu vest morda včasih govori drugače.

Danes povabljeni na stran Časnika.
General Ivan Dolničar, nekdanji predsednik ZZB, v Knjigi generalov let Založba Modrijan, 2005 na strani 41 piše:
"...znašel se je (brat Peter) v Teharskem taborišču. Jaz sem bil takrat s Štirinajsto divizijo v Avstriji. O njegovem zajetju me je po telefonu obvestil Janez Petje iz Celja, ki je bil svoj čas moj namestnik v 13. brigadi. Vprašal me je, ali ga hočem videti. Poiskal sem še mlajšega brata Lojzeta, ki je bil v diviziji in oba sva se odpravila v Celje. Bil sem v veliki dilemi. Kaj naj storim ? Ali naj ga pokončam ? Ko sem prišel zvečer v Celje, so me na Oddelku za zaščito naroda zadržali na večerji, v taborišče Teharje pa naj bi šel zjutraj. Naslednji dan so v taborišču postavili v vrste vse domobrance, vendar med njimi ni bilo mojega brata Petra. Začudeno sem gledal moje spremljevalce, ki mi niso vedeli nič povedati. Šele pozneje sem izvedel, da so ga odpeljali ponoči in tako preprečili kakšno nepremišljeno dejanje, ki bi ga lahko storil. Najprej sem se jezil, po premisleku pa sem jim bil hvaležen. Zelo lahko bi se zgodilo, da bi ob snidenju in ob spominu na vse gorje in sramoto, ki jo je brat prizadejal družini v razburjenju potegnil pištolo. Sem pa v taborišču posredoval, da so spustili domov nekaj mladoletnih fantov iz meni znanih družin iz sosednjih vasi, ki so se kdove kako znašli med domobranci."

V oddaji Moja zgodba Petrov sin Vladimir pravi, da se ta zgodba ni tako končala...

Takole piše danes Dnevnik:
»Odkritja potrjujejo domneve: Pri Mostecu najverjetneje največje morišče v Sloveniji
Mostec - Pri sondiranju lokacije domnevno največjega prizorišča povojnih pobojev v Sloveniji na poljih, imenovanih Osredki, so prišli do savskega nasipa in zaradi nastopajočih državnih praznikov za nekaj dni prekinili delo. Vodja sektorja za vojna grobišča pri ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Marko Štrovs, ki sondiranje vodi in nadzira, pravi, da so dozdajšnja odkritja v celoti potrdila ustna pričevanja starejših prebivalcev Mosteca. Območje, kjer so pokopane žrtve, je še večje od prvotnih domnev, da se razteza na dolžini 120 metrov, okostij pa je tam nedvomno več kot 2000. V razvpiti Hudi jami so jih doslej odkrili 720.«

Spet imamo potrjeno novo lokacijo množičnega grobišča. Prav je, da se ravno pred prazniki zopet povprašamo, kakšen je naš odnos do umrlih. Koliko je napredovala naša kultura od kamene dobe, od časov, ko so začeli naši predniki pokopavati svoje umrle? Prav po grobovih lahko lociramo stopnjo kulture naših prednikov, pa naj so živeli še na drevesih ali v jamah. In v našem času? Koliko ljudi nima groba? Koliko svojcev njihove izgube ni moglo odžalovati? Potem pa še ideje kot je tale:

»Jaz predlagam, da se ureditev prikritih grobišč ustavi za nedoločen čas in prestavi v neko nedoločeno prihodnost, ko bomo Slovenci morda zreli, da se soočimo s svojo preteklostjo. Zdaj očitno nismo in razkritja teh grobišč sprožajo samo nove delitve in novo sovraštvo na tej podlagi.«

Kaj res ne zmoremo toliko dobre volje, da bi se soočili s svojo preteklostjo? Ne moremo pietetno pokopati mrtvih? Tukaj sploh ni na mestu ugibanje o krivdi. Spomnite se Antigone. »Kosti brata Polinejka kličejo, da jih nekdo pokoplje.« In taka odkritja nam pridejo ravno v tem času, ko smo na to še posebej občutljivi. Ali ni to kot znamenje, da je že enkrat treba odkopati vse pobite in jim nakloniti grob? Tisto najosnovnejšo človeško gesto pokopa? Kako je mogoče, da se še po tolikem času, ko je bilo odkritih toliko novih stvari o polpreteklem času, še vedno ne moremo zediniti vsaj o tem, da je čas, da pokopljemo svoje mrtve? Nič drugega.

17. maja 2010 je Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice, po 12 letih sojenja na različnih instancah, razglasil sodbo v primeru sovjetskega partizana Vasilija Makaroviča Kononova. To je izjemno pomembna odločitev, ki bo na novo prevetrila dogajanja med drugo svetovno vojno in pritrdila dejstvu, da zgodovina ni enkrat za zmeraj zapisan monolit, ampak je njena podoba pogojena tudi z novimi odkritji in interpretacijami. Če sklenem čisto na kratko, gre za sodbo, ki pravi, da so tudi „heroji“ s prave strani, če so morili, zločinci. Na nek način se, kot je v svojem članku v septembrski številki revije „Zaveza“, ugotovil Anton Drobnič, končuje obdobje partizanskih mitov, začenja pa se čas resnega razmisleka in razprave o partizanskem delovanju med drugo svetovno vojno.

Več pa boste lahko prebrali na Časniku.

Nova slovenska zaveza je pred dnevi pred bralce postavila novo knjigo z naslovom Vetrinj. Gre za zbornik v katerem so zbrana besedila, ki so izhajala v različnih publikacijah, največ pa v Zavezi, o »vetrinjskih dogodkih«. Zbornik, ki sta ga uredila Jože Pavlič in Jožef Kočar, prinaša na enem mestu poročila in razmišljanja o kraju in dogodkih, odkoder je v smrt odšlo tudi 11.850 slovenskih domobrancev in civilistov.
Dobršen del knjige je namenjen osvetljevanju vloge Angležev pri prevari s katero so vojake in civiliste, pod prevaro izročili tistim, pred katerimi so se umaknili. Zato v knjigi najdemo tudi besedila in povzetke člankov, ki pričajo, da je o tem potekala živahna polemika tudi na Otoku. Angleži sicer uradno ne priznavajo tega temnega madeža v ravnanju svoje armade. Kljub vsemu pa so v tej zvezi v angleških medijih in na sodiščih potekale zanimive debate, dosojena je bila celo rekordna odškodnina (milijon in pol funtov) »zaradi klevetanja«. To je angleško sodišče prisodilo generalu Tobyu Lowu, kasnejšemu lordu Aldingtonu, ki naj bi ga s svojo knjigo razžalil grof Nikolaj Tolstoy. Tolstoy je pisal o njegovi vlogi pri vračanju Kozakov in Jugoslovanov, ki ni bilo v skladu s konvencijami o vojnih ujetnikih in je potekalo pod prevaro, češ da jih bodo premestili v Italijo.
Kljub vsemu pa pokolov niso zagrešili Angleži ampak partizani, zato je njihova krivda neprimerno večja. J.B. Tito je poboje vrnjenih nasprotnikov komunizma napovedal v Ljubljani, na balkonu Univerze, 27. maja 1945: »Kar se tiče onih izdajalcev, ki so bili v državi sami, v vsakem narodu posebej, to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.«
Zbornik torej prinaša zbrane nekatere ključne zapise o verjetno najtemnejših trenutkih našega naroda. Toliko množičnih nasilnih smrti namreč nismo doživeli nikoli v svoji zgodovini. In če pomislimo še, da je šlo večinoma za mlade ljudi, je bila tragedija še toliko večja in Zločin še toliko bolj v nebo vpijoč…

Urednika zbornika Jože Pavlič in Jožef Kočar.