Tale reč s sodnikom Maslešo je prav zanimiva, predvsem zato, ker možak še kar vztraja. Imeti mora precej trdo kožo…
Na tiste čase imam tudi jaz nekaj spominov. V vojski sem bil leta 1988/89 in sicer v Vipavi in Sežani. Iz Vipave smo bili poslani v prekomando v Sežano januarja 1989. Pristal sem v mejnem vodu na komandi. Večina je bila sicer razdeljena na karavle (mejne stražnice). Sežana je v neposredni bližini Fernetičev, kjer je bilo vedno največ ilegalnih prebegov v nekdanji Jugoslaviji (ljudje so pač bežali na zahod). Že v Vipavi sem spoznal kolega iz Kranja, zapomnil pa sem si ga zato, ker je bil zelo dober strelec. Na poligonu je imel daleč najboljšo oceno in zato je zadolžil ostrostrelsko puško. Zakaj to opisujem? Ker je pristal na karavli v Fernetičih in postal tisti vojak, ki je ustrelil (verjetno) zadnjega begunca na »najbolj odprti« meji v Evropi. To se je zgodilo še leta 1989 (le dobro leto in pol pred plebiscitom) in časopisi so se takrat o tem na široko razpisali. Spominjam se članka, ki sem ga o tem bral v Delu.
Sicer pa je potekalo nekako takole. Vojaki so bili ponoči v patrulji. Opazili so skupino beguncev (kasneje se je izkazalo, da je šlo za Filipince). Kolega sovojak je pripovedoval, da je skozi daljnogled videl dekle, ki se na poziv, naj se ustavijo ni hotelo ustaviti (prav tako kot tudi ostali ne). Ni je hotel ustreliti, čeprav so bežali. Zato je nameril v grm poleg nje in sprožil. Begunci so se predali, ko so videli, da okoli njih streljajo. Skupino so zatem pripeljali do nas v Sežano, kjer so jih predali miličnikom. Vse to se je dogajalo ponoči, zato nas je večina spala in beguncev sploh videli nismo. Presenečenje je prišlo drugo jutro, ko je naslednja patrulja ugotovila, da je bil v prej omenjenem grmu begunec, ki pa je medtem že umrl. Mislim, da je izkrvavel. Kako je bilo takrat z ogledom civilnega sodnika ne vem. Vem le, da je bilo v naslednjih dneh precej živahno, saj so prihajale različne inšpekcije oficirjev iz Ljubljane in Zagreba. Vem tudi, da smo bili precej pretreseni nad dejstvom, da je nekdo prepotoval polovico sveta in na koncu umrl na naši »tako odprti« meji. Sploh ni hotel priti k nam ali ostati pri nas. Hotel je v Italijo. In mi smo mu to preprečili. Imel je sanje o boljši prihodnosti, končal pa je kot tragična žrtev pomote.
Kako je bilo kolegu, ki je begunca ustrelil? Na zunaj je kar dobro prenašal, dobil je 15 dni nagradnega dopusta. Kako mu je zdaj, kadar se spomni na ta dogodek ne vem, kajti po vojski se nisva več videla. Mislim pa si, da ga vsaj včasih spomin poišče in prepričan sem, da ni lep. Še sploh, ker se je to zgodilo pri njegovih 19. letih… Želim si, da ima on tako trdo kožo, kot Masleša, saj objektivno ni kriv ničesar, pa čeprav mu vest morda včasih govori drugače.