Začeli smo z zakonsko skupino v novem šolskem letu. Imamo dve nosečnici in nasploh kar dobro povprečje števila otrok na družino. Ena izmed nosečnic je bila dva dneva na opazovanju v porodnišnici in tako nam je zaupala kašen je trenutno režim obiskov v Ljubljani. Že celo poletje so zaradi nevarnosti Nove gripe, omejeni obiski. K materi z novorojencem (ali pa samo k nosečnici), smejo samo: »mož, partner ali oče« otroka. Ne bom se spuščal v podrobnosti o tem, kako je težko otroke prepričati, da mamice z bratcem ali sestrico ne bodo mogli videti v porodnišnici, ampak bom raje razmišljal o dikciji: mož, partner ali oče… Ta namreč kaže, kako globoko smo civilizacijsko padli. Možu, ki se je zavezal eni ženi, smo pripeli še partnerja, ki bi bil honorarno lahko tudi partner pri kakšnem skupinskem športu in končno še naključnega očeta, prebujenega po kakšni prekrokani noči. »Saj je danes tako vseeno.« »Mladi se pač ne poročajo več, kot včasih.« »Ne bodi no tako staromoden.« »Saj je to nekaj normalnega.« Oprostite, ampak vseeno in normalno pač ni. »Če bi bilo vseeno, bi se tudi na Kosovo videlo!«, je rad rekel moj oče, »pa se ne!« Lahko se delamo, da nas to nič ne briga, se o tem ne pogovarjamo, ampak vseeno pa še vedno ni. Dokler ne bo jasne zaveze dveh, da sta pripravljena sprejeti vse pravice, pa tudi vse dolžnosti, bomo težko govorili o vseenosti. Nekomu gotovo ni vseeno. Kaj pa otroci? Je njim vseeno, če je njihova družina taka, da danes je, jutri pa je morda tudi ne bo več? So res pred vsem moje osebne pravice in navade, da ne morem ničesar potrpeti, se ničemer odpovedati? Vse to so vprašanja, ki so se mi zastavljala med srečanjem. Verjamem, da bomo o tem še govorili. In takrat bomo, kot danes ugotovili, da je življenje dar, ki ga je treba živeti in podarjati v skupnosti!

Začetek novega šolskega leta, vsakič znova, prinese tudi prošnjo iz šole ali vrtca po družinski sliki. In prav zmeraj sem v zadregi. Družinskih slik imamo res malo. Čeprav sem v letu 2009 naredil že 12.630 fotografij (to kaže današnja številka), vendarle nisem prepričan, da imam vsaj eno ustrezno družinsko sliko. Saj veste, tako da smo na njej vsi, da smo pravilno osvetljeni, da kdo ne miži, se pači ali vrta po nosu (otroci pač). Tako fotografijo, lahko naredimo samo s pomočjo samosprožilca, ob pripravi in večkratnemu ponavljanju, kjer nam na koncu upade volja in pravega rezultata ni… Po pregledu sem ugotovil, da bo treba jutri pripraviti vse za domači studio in se na novo fotografirati. Je že tako, da je kovačeva kobila navadno bosa in pri fotografu doma nimajo družinskih slik, ker je eden vedno za aparatom. Priznati pa moram, da z vsem tudi nismo zadovoljni. Morda pa je tu srž problema? In kaj naj pripnem pod ta zapis? Morda našo lansko Božično voščilnico.

Družina me je za presenečenje odpeljala v Benetke. Kako?
Najprej sem zjutraj dobil koordinate za vožnjo v Izolo, tam smo se namestili v katamaran Prince of Venice, turistične agencije Kompas in nato odbrzeli čez Jadransko morje do Benetk. Tako preprosto gre, ja! Prijazni Kompasovci, potem ko že kupiš karte za izlet, poskrbijo za vse: za »najboljšo« kavo na Jadranu (2€), literaturo, zemljevid Benetk (5€), če nočeš pešačiti do trga sv. Marka (10€), meni kosilo (18€), vožnjo z gondolo (25€), vožnjo s taksijem (25€), spominke iz Benetk, če si jih pozabil kupiti (?€) in na koncu tudi za zabavni večer s tombolo, kjer listek (srečka) stane 1€...
Pa ne bom samo o tem. Nam je bilo prav lepo. Malo smo bili s Kompasovci, malo pa smo po Benetkah pohajkovali sami. Čakala nas je nepopisna gneča in prav nič se ne čudim, da Benečani razmišljajo, da bi vsem enodnevnim turistom preprečili prihod v mesto. Mi smo jo popihali v Muzej bizantinskih ikon, ki sploh ni daleč od Markovega trga (tja sem si zelo želel zaradi kataloga razstave, ki ga še nimam v svoji zbirki, prav pa mi bo prišel za novo razstavo…). Ta muzej res ni med večjimi, hrani pa veliko (likovnih) povezav med Benetkami in Bizancem. Tam smo naleteli celo na poroko. Si lahko mislite, da se ljudje poročajo, celo v Benetkah? Ampak morda o tem kdaj drugič. Tokrat naj zapišem le, da so Benetke res navdihujoče mesto, vendar ne zaradi gneče na trgu sv. Marka. Toliko drugih delov je, kjer lahko začutiš posebnost tega mesta, ki je toliko časa vladalo na Jadranu. Naj priložim še nekaj fotodokumentacije za okus:

Pogled na beneško laguno, proti Sloveniji

Prince of Venice pluje do pristanišča San Basilio mimo trga sv. Marka in mimo cerkve Santa Maria della salute

Pogled iz ladje proti Doževi palači

In še pogled v beneško, grško pravoslavno cerkev

Hrvaški duhovnik, nekdanji urednik Glasa Koncila (časopis, kot je naša Družina) Živko Kustić, je že leta 1972 napisal knjigo Tomica i njegova pisma. Knjiga je leta 1982 izšla tudi pri nas, pod naslovom Tonček in njegova pisma. Vem, da sem jo že v svojih šolskih dneh z veseljem prebral. Zakaj to pišem? Ker od začetka šolskega leta, zvečer z otroki prebiramo to knjigo in se zabavamo ob humornem branju, kjer sodeluje Tonček, njegov sošolci in seveda gospod župnik. Knjiga je sicer izgubila nekaj »ostrine« ob padcu socializma, vendar pa je še vedno zelo soliden didaktični pripomoček za pogovor o resnih življenjskih temah, na otrokom prijazen način. Naši otroci se vsak večer ob osmih zberejo v dnevni sobi in čakajo na duhovito zgodbo ministranta Tončka, ki se navadno v šoli, srečuje z manj veri naklonjeno klimo. Stvari se kljub skoraj štiridesetim letom od nastanka, niso bistveno spremenile. Še vedno najdemo »tovariše« in »tovarišice«, ki znajo razdreti kakšno žaltavo na račun Cerkve in duhovnikov, da o sošolkah in sošolcih sploh ne govorim. Knjigo priporočam v branje tako otrokom v devetletki, kot tudi staršem, ki bi bili radi pripravljeni na tisto, kar bo v šoli neizbežno sledilo. Prej ali slej.

Sliko sv. Cecilije sem končal. Takole izgleda. Mislim, da je kar uspela. Po eni strani zaradi podobe, spominja na nekaj starega, po drugi pa je naslikana v sodobnem slikarskem jeziku, kjer je prav toliko kot podoba sama, pomembna tudi barva, poteza, linija in ostale likovne zakonitosti. Še beseda ali dve o svetnici, kot poročajo izročila:

CECILIJA, mučenka, 22. November
„Glasbeno izročilo vesoljne Cerkve je zaklad neprecenljive vrednosti, vzvišen nad druge izraze umetnosti, zlasti zato, ker kot cerkveno petje v zvezi z besedilom, sestavlja nujno in neločljivo sestavino slovesnega bogoslužja“, pravi konstitucija o svetem bogoslužju drugega vatikanskega koncila. Zavetnica cerkvene glasbe je rimska mučenka sveta Cecilija. Da ne gre zgolj za zgodovinsko legendo, priča mesto v Kalistovih katakombah, kjer so leta 1854 odkrili njen grob, omenja pa jo tudi papež sv. Urban I., ki je vodil cerkev v letih 222 – 230. O sveti Ceciliji vemo, da je bila Rimljanka, zaročena s poganom Velerijanom, ki mu je na poročno noč povedala, da božji angel čuva njeno deviško čistost. Če se bo dal krstiti, ga bo lahko videl tudi on. Soprog Valerijan je res sprejel vero v edinega Boga in po krstu videl angela, ki je Ceciliji podajal venec iz vrtnic in lilij. Kasneje se je zaobljubil, da bo skupaj z bratom, katerega je prav tako navdušil za krščanstvo, skrivaj pokopal mučence, ki jih je dal ob preganjanju kristjanov pobiti mestni prefekt. Bila pa sta izdana in obsojena na smrt z obglavljenjem. Tu se jima je pridružila še Cecilija, kajti prefekt se je polakomnil družinskega imetja. Zgodba pravi, da jo je rabelj trikrat udaril z mečem, vendar je ostala živa še tri dni in v tem času razdelila svoje imetje.
V 15. stoletju so sveto Cecilijo začeli častiti kot zaščitnico cerkvene glasbe, ker je, kot navaja poročilo o njenem trpljenju, na poročni slovesnosti v svojem srcu opevala Boga. Razen pevcev in glasbenikov so jo za svojo zavetnico izbrali tudi izdelovalci orgel.