Sliko sv. Cecilije sem končal. Takole izgleda. Mislim, da je kar uspela. Po eni strani zaradi podobe, spominja na nekaj starega, po drugi pa je naslikana v sodobnem slikarskem jeziku, kjer je prav toliko kot podoba sama, pomembna tudi barva, poteza, linija in ostale likovne zakonitosti. Še beseda ali dve o svetnici, kot poročajo izročila:

CECILIJA, mučenka, 22. November
„Glasbeno izročilo vesoljne Cerkve je zaklad neprecenljive vrednosti, vzvišen nad druge izraze umetnosti, zlasti zato, ker kot cerkveno petje v zvezi z besedilom, sestavlja nujno in neločljivo sestavino slovesnega bogoslužja“, pravi konstitucija o svetem bogoslužju drugega vatikanskega koncila. Zavetnica cerkvene glasbe je rimska mučenka sveta Cecilija. Da ne gre zgolj za zgodovinsko legendo, priča mesto v Kalistovih katakombah, kjer so leta 1854 odkrili njen grob, omenja pa jo tudi papež sv. Urban I., ki je vodil cerkev v letih 222 – 230. O sveti Ceciliji vemo, da je bila Rimljanka, zaročena s poganom Velerijanom, ki mu je na poročno noč povedala, da božji angel čuva njeno deviško čistost. Če se bo dal krstiti, ga bo lahko videl tudi on. Soprog Valerijan je res sprejel vero v edinega Boga in po krstu videl angela, ki je Ceciliji podajal venec iz vrtnic in lilij. Kasneje se je zaobljubil, da bo skupaj z bratom, katerega je prav tako navdušil za krščanstvo, skrivaj pokopal mučence, ki jih je dal ob preganjanju kristjanov pobiti mestni prefekt. Bila pa sta izdana in obsojena na smrt z obglavljenjem. Tu se jima je pridružila še Cecilija, kajti prefekt se je polakomnil družinskega imetja. Zgodba pravi, da jo je rabelj trikrat udaril z mečem, vendar je ostala živa še tri dni in v tem času razdelila svoje imetje.
V 15. stoletju so sveto Cecilijo začeli častiti kot zaščitnico cerkvene glasbe, ker je, kot navaja poročilo o njenem trpljenju, na poročni slovesnosti v svojem srcu opevala Boga. Razen pevcev in glasbenikov so jo za svojo zavetnico izbrali tudi izdelovalci orgel.