Začeli smo z zakonsko skupino v novem šolskem letu. Imamo dve nosečnici in nasploh kar dobro povprečje števila otrok na družino. Ena izmed nosečnic je bila dva dneva na opazovanju v porodnišnici in tako nam je zaupala kašen je trenutno režim obiskov v Ljubljani. Že celo poletje so zaradi nevarnosti Nove gripe, omejeni obiski. K materi z novorojencem (ali pa samo k nosečnici), smejo samo: »mož, partner ali oče« otroka. Ne bom se spuščal v podrobnosti o tem, kako je težko otroke prepričati, da mamice z bratcem ali sestrico ne bodo mogli videti v porodnišnici, ampak bom raje razmišljal o dikciji: mož, partner ali oče… Ta namreč kaže, kako globoko smo civilizacijsko padli. Možu, ki se je zavezal eni ženi, smo pripeli še partnerja, ki bi bil honorarno lahko tudi partner pri kakšnem skupinskem športu in končno še naključnega očeta, prebujenega po kakšni prekrokani noči. »Saj je danes tako vseeno.« »Mladi se pač ne poročajo več, kot včasih.« »Ne bodi no tako staromoden.« »Saj je to nekaj normalnega.« Oprostite, ampak vseeno in normalno pač ni. »Če bi bilo vseeno, bi se tudi na Kosovo videlo!«, je rad rekel moj oče, »pa se ne!« Lahko se delamo, da nas to nič ne briga, se o tem ne pogovarjamo, ampak vseeno pa še vedno ni. Dokler ne bo jasne zaveze dveh, da sta pripravljena sprejeti vse pravice, pa tudi vse dolžnosti, bomo težko govorili o vseenosti. Nekomu gotovo ni vseeno. Kaj pa otroci? Je njim vseeno, če je njihova družina taka, da danes je, jutri pa je morda tudi ne bo več? So res pred vsem moje osebne pravice in navade, da ne morem ničesar potrpeti, se ničemer odpovedati? Vse to so vprašanja, ki so se mi zastavljala med srečanjem. Verjamem, da bomo o tem še govorili. In takrat bomo, kot danes ugotovili, da je življenje dar, ki ga je treba živeti in podarjati v skupnosti!