Bolj kot se bliža datum razstave (29. oktobra bo v galeriji Družina v Ljubljani), bolj me daje »nervoza«. V zadnjih dneh sem vsak dan v ateljeju in prav hvaležen sem, da žena to tako potrpežljivo prenaša. Veliko sem že naredil, veliko še moram. Pred časom sem prav na teh straneh prikazal še surov oltar, ki sem ga naročil pri mizarju. Ta zdaj dobiva svoje obrise. Tvorijo ga tri velike glavne slike, na spodnjem delu pa še sedem manjših. Danes naj pokažem, kakšen motiv sem izbral. Na srednji glavni in tudi višji ploskvi je Kristus glava Cerkve, upodobljen kot Pentokrator, na glavi ima mitro. Levo od njega je Marija, na desni pa Janez Krstnik, največji od prerokov. Če dobro pogledate, lahko ugotovite, da gre za jasno motivno in vsebinsko navezavo na osrednji del Gentskega oltarja (Huberta in Jana van Eycka, iz približno 1432), ki pa je po moje predelan. Tako ustvarja dialog med prej in zdaj in hkrati ponuja staro preverjeno v novi podobi.
Slika je narejena s telefonom, zato ni najboljša, vendar pa naj bo za okvirno predstavo.

Gost v studiu je bil Janez Juhant, ki je predstavljal dve novi knjižni deli. Občutek pripadnosti (Celjska Mohorjeva), ki govori o Cerkvi v postmoderni in Etika l. (Študentska založba – Claritas), ki obravnava vprašanja etičnega delovanja danes.
Koliko etična je naša družba? Je to kaj povezano s tranzicijo? Je sedanja gospodarsko, finančna kriza tudi moralna kriza, so le nekatera vprašanja na katera je odgovarjal mislec, teolog in pedagog Janez Juhant. Etika pa ni samo pojem, ki ga morda, ob zavedanju, da gospodarski kriminal obstaja, pogrešamo samo pri nas, ampak je tudi pojem, ki je umanjkal v povezavi z globalno finančno krizo. Namreč, če pogledamo, kaj je krizo sprožilo (pohlep in slab nadzor nad delom velikih bank), lahko ugotovimo, da so etične vrednote v finančnih in gospodarskih prostorih vedno na preizkusu. In če prevlada pohlep in stremljenje za hitrimi in visokimi dobički, se zgrajena finančna konstrukcija, kaj hitro lahko tudi zamaje in podre. Etično razmišljanje je vedno povezano z dolgoročnostjo in ustaljenostjo, zato tam, kjer stremijo za hitrimi in visokimi profiti, hitro umanjka. Tega nas po besedah dr. Janeza Juhanta uči tudi sedanja finančna kriza, da o sramoti in zaporu tistih, ki so povzročili kolaps nekaterih bank, ter v revščino popeljali svoje vlagatelje, sploh ne govorimo.
Pogovor bo na sporedu v sredo 7. oktobra ob 18.15 in ga vsem razmišljujočim poslušalcem toplo priporočam.

Tudi vi v soboto pospravljate stanovanje? Pri nas je to običaj. Le če je kakšna višja sila, se lahko premakne. Vsak ima svoje delo. Ko ga opravi, je prost. No to velja bolj za otroke, kajti odrasli vedno kaj najdemo… Tako sta bila danes večja fanta v kopalnici, hčera na »izredni« uri klavirja, oči in mami v kuhinji, najmlajši pa… Tudi on je hotel imeti generalko. Zato se je v veliki konspiraciji (tale izraz je čisto partizanski) odplazil v svojo sobo. S seboj je vzel škatlo v kateri hranimo pralni prašek. Ni kaj, če je generalka je generalka za vse. Ampak kako naj se stvari loti? Vpregel je vso mehanizacijo, vse avtomobilčke, ki imajo kesone, ali so vsaj odprti kabrioleti.

Ko smo ugotovili, da je v stanovanju sumljivo tiho, je bilo vse že daleč prepozno. Očiju je pritisk narasel v nevarne višine, dvigovalo mu je pokrovko, a kaj ko je bilo že vse opravljeno. Prašek na vseh koncih. Ja kako pa naj človek ima generalko, brez čistila? Saj sta tudi brata v stranišču uporabljala prašek (vim)?

Ni nam preostalo drugega, kot da smo ugotovili, kako je bila otroška soba že davno potrebna generalke. Zato smo, raje kot eno opravili dve. Pa še soba je potem dišala, kot je ugotovil eden od vpletenih, tako kot oprano perilo. In tudi to nekaj šteje, kajne?

Oddaja Naš gost bo danes ob 18.15 posvečena zamolčanemu pesniku in pisatelju Vidu Ambrožiču (1890 – 1961). Predstavil ga bo njegov posinovljenec Gordan Ambrožič, ki je poskrbel, da je njegovo delo sploh izšlo, kajti v času, ko je bilo zapisano ne bi moglo. Vid Ambrožič je avtor petih knjig, večinoma pesniških. V njih se odziva na dogodke okoli sebe in z nemajhno prizadetostjo opisuje krivice. Zanimivo je, da je pod vsako pesem zapisal datum in tako poskrbel za »kroniško« vrednost zapisanega. Pisal pa je v sinove zvezke, na stare papirje, s tintnim svinčnikom… In tako je nastala bogata zbirka, več kot 2000 pesmi, dnevniških zapisov, zgodb…
Njegov posinovljenec Gordan Ambrožič pa je prav tako zanimiva osebnost. Morda najprej zato, ker je za spomin svojega očima storil več, kot stori večina sinov za svoje po krvi »prave« očete. Potem pa tudi zato, ker je med vojno, kot otrok pri igri, našel truplo Lojzeta Grozdeta. Kot vemo so ga partizani ubili za Novo leto 1943. 23. februarja so ga končno otroci, ki so iskali zvončke, našli v gozdu blizu Mirenskega gradu, dobre četrt ure stran od Mirne, v dolini potoka Vejeršče, nezakopanega ... Njegovo truplo je bilo popolnoma ohranjeno in brez najmanjšega sledu trohnobe, čeprav je ležalo že sedem tednov na prostem in je bila toplota precej nad ničlo. O njegovih ranah tukaj ne bi, čeprav si lahko o nekaj o »humanem« partizanskem zasliševanju preberete tukaj.

In še pesem Vida Ambrožiča o Lojzetu Grozdetu
Hosta in hrib vse naokrog,
vmes ozka dolinica - tihi Log.
Ob belem dnevu me strah je poti,
če hodim sam po tej samoti.
Le Vejer šumlja in se z jelšami meni,
hiteč tod v naročje svoji ženi,
Mirni prešerni.

Po rebri pa "božje drevce" rase,
njegovi listi so vedno zeleni;
na vsakem pa jagoda rdi,
kakor kaplja krvi...

In v tem tihem Logu
je našel pot k Bogu
Grozde, naš mladi junak.

V tej tihi dolini,
ob sivi pečini
je skusil, da križ je težak
in vendar - sladak...

Ševnica 16. junij 1945

V oddaji Moja zgodba je bil danes gost Tone Oven, iz Šentruperta na Dolenjskem, letnik 1926. Pravzaprav kaj dosti več o njegovem otroštvu, pa tudi o njegovih zrelih letih, ne vem. G. Oven me včasih pokliče na radio in zaupa kakšne zanimivosti iz medvojnih in povojnih let. Danes nam je v oddaji Moja zgodba povedal, kako so ga v gozdu za domačo vasjo, 16 let in 5 mesecev starega, mobilizirali partizani. Nekaj mesecev je takrat ostal pri njih. opisal je kako človeško življenje ni bilo vredno več od hlebca kruha, ali starih hlač, zato je tudi sklenil, da pri takih ljudeh ne bo ostal. Tone Oven ima izjemen spomin, morda zato, ker je slep. Menda je kasneje oslepel zato, ker je bil rojen kot nedonošenček v sedmem mesecu. Vseeno pa nas je jasno vodil po krajih dolenjske in Bele krajine, ki jih je v tistih težkih časih prehodil. Kljub temu, da je izgubil vid, pa ni izgubil notranjega pogleda in uvida. Oddajo priporočam, kot pričevanje nekoga, ki so ga spomini na dogodke iz skorajda še otroških let zaznamovali za vse življenje.
http://audio.ognjisce.si/index.php?l=8&p=Moja_zgodba/mz_2009_09_30_partizan_tone_oven.mp3&m=1