Razstava, ki jo pripravljam in jo bomo 29. oktobra odprli v galeriji Družina, se hitro približuje. Čeprav zveni čudno, pa niso slike edino, kar je potrebno pripraviti. Za razstavo je potrebno pripraviti katalog oz zloženko, slike fotografirati in potem ljudi in medije obvestiti o razstavi… Katalog brez besedila, ki ga napiše nekdo, ki se na temo spozna, tudi ne gre. Za to razstavo mi je besedilo napisala mag. Bernarda Podlipnik, sicer profesorica umetnostne zgodovine in slovenščine na Škofijski gimnaziji v Šentvidu. Zelo sem ji hvaležen za napisane besede s katerimi se več kot strinjam. Tokrat naj izdvojim samo dve kratki misli, ki mislim, da sta zadeli v bistvo tistega, kar naj razstava sporoči:

»…bogoslužna umetnost (se je) znašla v neke vrste slepi ulici in obvisela v »dolgem somraku med upočasnjenimi nočmi in zamujajočimi dnevi,« kot je zapisal Crispino Valenziano (profesor za bogoslužno duhovnost na Papeškem inštitutu) in dodal, da se umetniška dela tega časa v zahodni Cerkvi zapletajo »v zapoznele rafaelizme, prežvečene, serijsko komercialne nazarenizme.« Bartoljeva slikarska prizadevanja v preteklem desetletju tako lahko razumemo kot njegov odgovor na vprašanje, kako razumeti in ustvarjati bogoslužno umetnost danes.«

»…morda se nam bodo »odprle oči« in bomo prav preko podobe vstopili v neko drugo navzočnost, v njej uzrli ljubeče, usmiljeno Obličje in se v Njem prepoznali – kajti »Tisoče zbujenih slik / je le senca ene slike, / speče v dnu vseh oblik. / Oko se zastrmi v obraz, v hipu rojen iz oblike, / ki je ne razjeda čas. / Rojen dih, v pogled zgoščen, / večnost naseljuje v nas, / za trenutek prebujen.«

Je gospa, ki na Delu skrbi za rubriko Pisma bralcev. To je rubrika, ki izrazito šepa na »levo«. Prav danes sta tam spet dva dežurna, prav usmerjena pisca, spat razdirala žolčne o Cerkvi, duhovnikih in kristjanih. Stavim, da odgovora ne bo. Jaz sem dvakrat pisal tja, a ni gospa nikoli objavila. Ona sledi »visokim standardom« pisem in »vse« pisce osebno preveri. Pred dnevi je tja pisala moja tašča, kot odziv na nebuloze Borisa Ježa. Tudi ona ni imela sreče. Tast je zato danes napisal »sklepno« pismo na Delo (tudi v vednost predsednici uprave Dela), da časopis odjavlja. Zakaj to pišem? Zato, ker se v javnosti velikokrat pojavlja vprašanje, zakaj katoličani v javnosti ne zagovarjate svojega mnenja? Zakaj na zapisano ne odgovorite? Kje je vaš glas? Kdor bere samo »naše« časopise, ima lahko kaj hitro mnenje, da drugega mnenja sploh ni, ali pa da je slabo argumentirano…
No, resnica je seveda drugačna. Ljudje piše(m)jo, samo objave ni. To lahko sklepamo tudi, ko v tedniku Družina občasno zasledimo (morda celo malo užaljeno), da »tega« pisma v Delu niso hoteli objaviti.
In še en razlog za moj zapis je. Pravzaprav je odjava časopisa zaradi nje, edino, kjer se lahko Alenka Brajnik nekoliko »neprijetno« počuti. Ko bo teh odjav več, jo bodo predpostavljeni morda poklicali na pogovor. Danes je namreč argument števila prodanih izvodov vendarle tisti, ki trese tudi kakšno vsemogočno urednico.
Na tem naslovu pa lahko najdete diplomsko nalogo, kjer je med 14. in 18. stranjo objavljen intervju z go. Brajnikovo. Tam so tudi razloženi nekateri njeni motivi… Pa prijetno branje (seveda tudi diplomske naloge o verskih vsebinah v Pismih bralcev (s FDV-ja jasno, mentor dr. Smrke)).
http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/dodevska-majda.pdf

Za danes sem se odločil objaviti dele komentarja, ki sem ga
napisal aprila 2007 in so še danes aktualni (ali pa še bolj):

"Ko smo v letu 1998 gledali film The Truman Show z odličnim komikom Jimom Carryem, si nismo predstavljali, kam vse nas bodo popeljali takoimenovani resničnostni šovi. Nastopajoči glavni igralec Truman Burbank je edini, ki ne ve, da živi v namišljenem svetu resničnostnega šova, kjer ga na vsakem koraku spremljajo nevidne kamere. Scenaristi oddaje se morajo le dovolj potruditi, da Truman ostane v varnem območju snemalnega studia in ostalim nastopajočim vsak dan znova napisati scenarij z izmišljenimi dogodki. Za to skrbi velika ekipa, katere edina naloga je da vse izgleda naravno in da vsak dan posreduje najboljše izseke iz Trumanovega življenja. Truman je najslavnejši zemljan, saj ga vsak dan preko TV-jev spremlja milijone ljudi. Vsi to vedo, le on seveda ne."

"Kar nekaj iztočnic se nam ponuja z dogajanjem v resničnostnem šovu... tudi tukaj kamere spremljajo udeležence na vsakem koraku... tudi tukaj vsak dan poskrbijo za kakšno bolj ali manj nesmiselno nalogo, ki je potem vezivo televizijske oddaje."

"Medijski strokovnjaki so ugotovili, da med oddaje, ki škodijo otrokovemu normalnemu razvoju poleg vsebin z naprimer pornografsko ali izjemno nasilno vsebino sodijo tudi resničnostni šovi. Torej jih ne bi smeli prikazovati ob najbolj gledanih urah."

"Kaj je bil največji motiv za prijavo na resničnostni šov? Denar? Hlepenje po slavi, pozornosti, novih izzivih? Nekateri so izbrane razglasili za izgubljence, ki v življenju nimajo kaj početi, da lahko vržejo toliko časa svojega življenja stran. Drugi, pravijo, da so ljudje z ambicijami, ki hočejo v življenju užiti nekaj pozornosti. Češ, kdo je pa noče?"

"Temeljna razlika med snemanjem filma in resničnostnim šovom je v tem, da ima igalec vedno možnost, da se na vlogo pripravi, jo po potrebi večkrat ponovi in da se po snemanju umakne v intimo. Veliki brat pa je vedno na preži. Nastopajoči igra samega sebe, ves čas. Vmes mora opravljati naloge, ki so velikokrat bizarne, vse to pa povečuje možnost konfliktov."

"In konflikti so za potrebe TV oddaje, združeni v ekstrakt. To je pravzaprav najpomembnejše, kajti Veliki brat pokaže tisto najslabše. Zato je ime resničnostni šov pravzaprav največja laž. Vsak še tako plehek film ali gledališka bulvarka sta videti bolj resnična od Velikega brata..."

"Že izbor kandidatov je opravljen tako, da so si med seboj tako različni, da nujno pride do napetosti. Odrezani so od običajnega življenja. Ni časopisov, sprehodov v naravi, telefonov, pogovorov s prijatelji, ni interneta... Ni čudno, da je tak vakuum za človeka nenaraven."

"Pravijo, da te tak resničnostni šov lahko zaznamuje za vse življenje. Nekateri, ki so se ga udeležili v drugih evropskih državah, so po tem poiskali celo pomoč psihologa. Pa recimo, da situacija ne bo tako resna. Ali ni tako, da naj človek, v smislu neke temeljne morale in etike, dela tako, da so v skladu z njegovo vestjo. Da svoja dejanja lahko sprejme in mu tudi čez nekaj let ne bodo v sramoto?"

"Legendarni avtor stripov Moebius je v trilogiji Inkal opisal dogodivščine Johna Difoola (kako pravo ime glede na to, da je angleško: fool=norec). Tam med drugim naletimo na televizijsko publiko, ki jo voditelji programa, kar sami poimenujejo telenarkosi. Se pravi, televizijski zasvojenci. Ti se ne premaknejo od sprejemnika, pa čeprav kamere snemajo, kako njim samim gori hiša, ker se na televiziji to boljše vidi. In zdaj smo pri temelju problema Velikega brata. Ta lahko obstaja samo ob izdatni podpori gledalcev. Tu se vse začne in vse konča. Kdor življenja okoli sebe ne zna opazovati z odprtimi očmi, kdor hlasta le za opravljanjem v vse prej kot znosni materinščini, komur se zdi voajerizem življenjski slog, kdor misli, da Veliki brat osvobaja možgane težkih misli, verjamem, da je v njem zdaj našel potrditev. Potrditev za odtujenost od realnega življenja, ki ničemur ne služi!"

"V šolo hodimo, da se nekaj naučimo, v trgovino gremo, zato da lahko kupujemo, knjige beremo, iz duhovnih in razvedrilnih namenov, hiše gradimo, da v njih živimo, glasbo poslušamo in slike občudujemo iz estetskih vzrokov. zakaj pa bi sodelovali v resničnostnem šovu ali ga gledali? Kakšen družbeno pozitiven učinek bi to lahko imelo? Veliko časa sem razmišljal o tem, a nekega tehtnega razloga nisem našel. Ste ga vi?"

V teh dneh se pospešeno bere Sveto pismo! Pri svetem Jožefu v Ljubljani poteka Svetopisemski maraton in ljudje lahko prisluhnejo ali pa celo sami javno berejo Božjo besedo. Akcija je vredna pozornosti. V svetu, kjer kraljujejo nakupovanje, opravljanje, politiziranje in Kmetija, lahko zasledimo tudi sončne žarke nečesa, kar zbuja upanje in ne depresije. Ob katerikoli uri lahko zaidete na Poljane, slišali boste besede iz Svetega pisma, knjige ki navdihuje ljudi že od začetkov.
Jaz sem bil pri sv. Jožefu že včeraj. Z najmlajšim sva jo primahala peš, se usedla in prisluhnila. Ljudi res ni bilo veliko, morda za seme. Ampak seme klije in obrodi sad. Žal mi je samo, ker nisva uspela ostati dlje. Mali se je nad Božjo besedo tako zamislil, da je pozabil povedati dve besedi (oči lu…!)… Namesto njega sem jih povedal jaz (ali lu…?), ampak hlačnica je bila že mokra in lužica na tleh. Še dobro, da mi je prijazni Benjamin pokazal krpo in sem lahko vse počedil. Potem sva počakala le še na prevoz in o svetopisemskih besedilih razmišljala bolj v prenesenem pomenu.

Včasih srečaš ljudi, ki pustijo v tebi globoko sled, kljub temu, da se z njimi srečaš le občasno. Eden takih je bil slikar Branko Čušin. Spominjam se, kako sta z ženo v prvih letih oddajanja radia, prišla v naše prostore. Urednik Franci je takrat v dar prejel lep akvarel, ki nas še danes spominja nanj. Branko je slikal predvsem v akvarele. Spominjam se, kako sva nekoč razpravljala, kako je težko z akvarelno tehniko, dobiti pravo črno barvo, saj skoraj vsaka posivi, ko se osuši. Ampak Branko je rešil tudi ta problem in dobil kot oglje črno, prav nič lisasto barvo. Naslikal je skoraj vse gore okoli svojega doma v Koroški Beli, pa čebelnjake in znamenja. Narava mu je bila vedno dobra inspiracija. Rad je tudi ekspirimentiral. Tako je izumil vinorel, akvarel, ki je slikan z vinom, rdečim seveda. Tudi tukaj je naredil pravo znanstveno ekspertizo, kajti: »Niso vsa vina primerna za slikanje…« »Vino se mora ravno prav zgostiti na dnu.« Enega teh vinorelov hranim tudi sam v svoji zbirki. Tudi Marije Pomagaj na Brezjah se je lotil in pripravil celo razstavo na to temo, pa svetnike in zavetnike.
Trikrat sem razstavljal na Koroški Beli. Vedno se je pridružil v klepetu in me potem popeljal tudi v atelje. Od tam nisem nikoli odšel praznih rok. Še pred dobrimi 14. dnevi sem dobil njegove pozdrave. Takrat mi je njegov sin tudi povedal, da je bolan. Pa si nisem mislil, da je ta bolezen za odhod. Mislil sem si, da bo še čas za odgovor, za obisk in klepet… A naša pota niso Gospodova pota. Zato pišem te neizgovorjene besede in se veselim, da je Branko zdaj v družbi tistih, ki jih je tako rad slikal.