Včasih srečaš ljudi, ki pustijo v tebi globoko sled, kljub temu, da se z njimi srečaš le občasno. Eden takih je bil slikar Branko Čušin. Spominjam se, kako sta z ženo v prvih letih oddajanja radia, prišla v naše prostore. Urednik Franci je takrat v dar prejel lep akvarel, ki nas še danes spominja nanj. Branko je slikal predvsem v akvarele. Spominjam se, kako sva nekoč razpravljala, kako je težko z akvarelno tehniko, dobiti pravo črno barvo, saj skoraj vsaka posivi, ko se osuši. Ampak Branko je rešil tudi ta problem in dobil kot oglje črno, prav nič lisasto barvo. Naslikal je skoraj vse gore okoli svojega doma v Koroški Beli, pa čebelnjake in znamenja. Narava mu je bila vedno dobra inspiracija. Rad je tudi ekspirimentiral. Tako je izumil vinorel, akvarel, ki je slikan z vinom, rdečim seveda. Tudi tukaj je naredil pravo znanstveno ekspertizo, kajti: »Niso vsa vina primerna za slikanje…« »Vino se mora ravno prav zgostiti na dnu.« Enega teh vinorelov hranim tudi sam v svoji zbirki. Tudi Marije Pomagaj na Brezjah se je lotil in pripravil celo razstavo na to temo, pa svetnike in zavetnike.
Trikrat sem razstavljal na Koroški Beli. Vedno se je pridružil v klepetu in me potem popeljal tudi v atelje. Od tam nisem nikoli odšel praznih rok. Še pred dobrimi 14. dnevi sem dobil njegove pozdrave. Takrat mi je njegov sin tudi povedal, da je bolan. Pa si nisem mislil, da je ta bolezen za odhod. Mislil sem si, da bo še čas za odgovor, za obisk in klepet… A naša pota niso Gospodova pota. Zato pišem te neizgovorjene besede in se veselim, da je Branko zdaj v družbi tistih, ki jih je tako rad slikal.