Razstava, ki jo pripravljam in jo bomo 29. oktobra odprli v galeriji Družina, se hitro približuje. Čeprav zveni čudno, pa niso slike edino, kar je potrebno pripraviti. Za razstavo je potrebno pripraviti katalog oz zloženko, slike fotografirati in potem ljudi in medije obvestiti o razstavi… Katalog brez besedila, ki ga napiše nekdo, ki se na temo spozna, tudi ne gre. Za to razstavo mi je besedilo napisala mag. Bernarda Podlipnik, sicer profesorica umetnostne zgodovine in slovenščine na Škofijski gimnaziji v Šentvidu. Zelo sem ji hvaležen za napisane besede s katerimi se več kot strinjam. Tokrat naj izdvojim samo dve kratki misli, ki mislim, da sta zadeli v bistvo tistega, kar naj razstava sporoči:

»…bogoslužna umetnost (se je) znašla v neke vrste slepi ulici in obvisela v »dolgem somraku med upočasnjenimi nočmi in zamujajočimi dnevi,« kot je zapisal Crispino Valenziano (profesor za bogoslužno duhovnost na Papeškem inštitutu) in dodal, da se umetniška dela tega časa v zahodni Cerkvi zapletajo »v zapoznele rafaelizme, prežvečene, serijsko komercialne nazarenizme.« Bartoljeva slikarska prizadevanja v preteklem desetletju tako lahko razumemo kot njegov odgovor na vprašanje, kako razumeti in ustvarjati bogoslužno umetnost danes.«

»…morda se nam bodo »odprle oči« in bomo prav preko podobe vstopili v neko drugo navzočnost, v njej uzrli ljubeče, usmiljeno Obličje in se v Njem prepoznali – kajti »Tisoče zbujenih slik / je le senca ene slike, / speče v dnu vseh oblik. / Oko se zastrmi v obraz, v hipu rojen iz oblike, / ki je ne razjeda čas. / Rojen dih, v pogled zgoščen, / večnost naseljuje v nas, / za trenutek prebujen.«