Kljub ne preveč prijetnemu vremenu se je danes na Prešernovem trgu zbralo okoli 3000 ljudi, ki so želeli dati svojo podporo »klasični« družini. Ker je bilo poročil o tem kar nekaj, naj zapišem le nekaj svojih opažanj.
1. Žal mi je bilo, da se je zbralo sorazmerno majhno število ljudi. Organizatorji so želeli zbrati vsaj 10 000 ljudi. Poleg tega je bilo kar nekaj transparentov v tujih jezikih, (kar je sicer hvalevredno, ker je delovalo mednarodno) zato je izgledala ta številka domačih obiskovalcev potem še manjša.
2. Zelo sem bil presenečen, koliko ljudi je na Prešernovem trgu, se pravi na mestu, spremljalo prireditev preko Radia Ognjišče na mobilnih telefonih. Morda jih je bilo celo kakih 500… Res presenetljivo!
3. Veliko skupin se je predstavilo in povedalo svojo izkušnjo družine, zato se mi je zdelo več kot presenetljivo, da so mediji pokrili samo govor škofa Stresa. Tega je povzela STA in po njej kasneje spletni mediji. To se mi je zdelo prav krivično do civilne družbe, ki je srečanje organizirala.
4. Tudi spletni komentarji so se potem vrteli samo okoli škofa Stresa, RKC in klerikalcev. Žal. Najbolj debela je bila tista trditev, kako nam o družini pridigajo celibaterji, ki nimajo nobene izkušnje družine…! Nobene? Halo? Kje so pa zrasli? Ali sami nimajo očeta in matere? Ali zato ne smejo govoriti o družini? Kakšna sprevrženost.
Naj bo dovolj. O novem družinskem zakoniku bomo še govorili.

Poln dan se obeta. Najprej se odpravljamo na 14. Ljubljanski maraton, saj teče naš prvošolček ob 13.30. Držali bomo pesti, da dobro opravi s 700 metri, kolikor meri proga za prvi in drugi razred. Potem se bomo odpravili na Družinski dan, na Prešernov trg. Tudi naša družina bi rada podprla s svojo prisotnostjo institucijo prave družine. Koliko lahko storimo je seveda vprašljivo, glede na vladajočo garnituro, prepričan pa sem, da bo zakon, če bo sprejet, padel na referendumu.
Naš župnik po 16. uri pripravlja »kostanjčkov« piknik za starše pevcev in ministrantov. Tudi tam se bomo oglasili, malo zaradi kostanja, ki ga imamo radi in malo zaradi druženja. Zvečer pride še seja Župnijskega pastoralnega sveta, kjer se bomo že ozrli na prihajajoči advent in Božične praznike. Veliko časa za lenobo ne bo, kljub soboti. Ampak, kdo je že videl lene starše? Jaz jih pač ne poznam…

Pred dnevi smo se pogovarjali o temi, ki nas vse zadnje čase precej zaposluje, namreč kaj vse bo razglašeno za družino in kdo vse bo potegnil »kratko«. Bili smo si enotni, da pripravljavci zakona niso mislili na dobrobit obstoječe družine, ampak so le hoteli vse ostale oblike izenačiti, morda dvigniti na »družinski« nivo. Ampak kolega je pripomnil, da se mu zdi čudno zakaj naši liberalci, očitni snovalci nove družinske zakonodaje, niso bili v svojih prizadevanjih za izenačevanje vseh vrst skupnosti pod pojmom družine, dosledni. Namreč, zakaj niso uzakonili tudi bigamije. Saj ima moški lahko rad tudi več žensk…? Zakaj se potem ne bi mogel poročiti z vsemi? In ženska? Bi bila lahko srečna tudi z dvema moškima in še kakšnim otrokom?
In potem so tu še določeni posamezniki, ki imajo raje živali (morda mačke ali kužke) kot ljudi. Zakaj tudi take skupnosti ne bi razglasili za »neke vrste družino« in tem posameznikom in njihovim ljubljencem, omogočili dedovanja in ostalih pravic iz naslova družine...?
Ja, daleč smo zabredli. Sploh, če se spomnim, kako stvari v praksi delujejo. Spomnim se, kako je ena od predlagateljic nove družinske zakonodaje, poudarila da je otrokov blagor na prvem mestu in da so seveda družinske skupnosti moža in žene najprimernejše za vzgojo in razvoj otrok. Vendar pa, da moramo istospolnim omogočiti posvojitev otrok, zaradi primerov, ki že obstajajo, da ti otroci ne bi bili izvzeti iz zakona in podobno. Kaj se bo zgodilo? Istospolni bodo po sprejemu zakona zaprosili za posvojitev, postavili se bodo v »čakalno vrsto« za otroka in… Po nekaj poskusih, ko naj bi bile »običajne« družinske skupnosti priviligirane, bodo pisali ustavnemu sodišču, se sklicevali na enakost pred zakonom in končno… dobili otroka! Kdo se bo takrat vprašal, kje je otrokova pravica, da odrašča v najprimernejši družinski obliki? Kdo bo takrat otroka sploh kaj vprašal? Bo otrok takrat le še sredstvo, objekt za zadovoljevanje lastnih travm istospolno usmerjenih? Vredno razmisleka!

Pred dnevi smo imeli srečanje staršev letošnjih birmancev. Župnik se je po prvem srečanju odločil, da s(m)o starši nujno potrebni „osvežitve“ verskega znanja. Sam sem vedno malo nesrečen ob takih srečanjih, saj se s tematiko prilagodijo večini in s tem posledično najbolj osnovnemu nivoju. Vendar pa je stanje res težko! Razmišljali smo o maši, bolje rečeno spoznavali smo stanje družin otrok, ki gredo letos k birmi. Za veliko večino je nekaj popolnoma normalnega, da gre družina skupaj k maši samo za zapovedane praznike in ob obletnicah smrti staršev. Otroci so, po njihovem mnenju v tej starosti že toliko odrasli, da se lahko sami odločijo, ali bodo k maši šli ali ne.
„Važno, da gre še ta birma mimo in potem... svoboda!!!“, mi je prišlo na misel.
„Maša je dolgočasna, treba bi bilo nekaj osvežiti, da bi ljudje sploh vedeli, kaj je bistvo.“ „Res nisem vedel(a), da je maša in evharistija eno in isto...“ „Nisem vedel(a), da birma ni potrebna, za prejem cerkvene poroke...“ To so le tri cvetke, ki lahko povedo, kako nizko na lestvici je v krščanskih družinah (če sklepamo, da tisti ki se pripravljajo na birmo so kristjani) sv. maša. Ampak, ali ni maša osnova, najpomembnejši zakrament, s katerim so pravzaprav vsi ostali povezani? Pri maši doživimo občestvo (se pozdravimo), beremo Božjo besedo, poslušamo nagovoru, ki je (ali pa bi vsaj moral biti) vzpodbuda našemu krščanskemu življenju. Pri maši prosimo (koliko stvari je, ki nam težijo srce), molimo za naše pokojne, ki so neločljivi del Cerkve in njenega občestva in končno pri njej lomimo kruh in se s tem povežemo s Kristusovo vsepresegajočo ljubeznijo.

Zato je obisk maše tako pomemben, ključen! Če tega birmanci ne prinesejo iz svoje družine, kako bodo lahko odrasli v zrele kristjane? Kako je lahko sploh nekdo kristjan, ki ne obiskuje svetega bogoslužja? Vse to so vprašanja, o katerih razmišljam že nekaj dni.
Ugotovitev je, da otrokom iz takih družin na poti krščanskega življenja, zagotovo ne bo lahko, gotovo pa o veri in verskih resnicah (trenutno) vedo več od svojih staršev.

Morda bo tole izgledalo bolj obvestilo, kot blog, ampak kljub vsemu, kar sem letos doživel pri teku, sem se prijavil na 14. ljubljanski maraton. Skupaj s hčero in sinom bomo tekli na 10 kilometrov.