Pred dnevi smo se pogovarjali o temi, ki nas vse zadnje čase precej zaposluje, namreč kaj vse bo razglašeno za družino in kdo vse bo potegnil »kratko«. Bili smo si enotni, da pripravljavci zakona niso mislili na dobrobit obstoječe družine, ampak so le hoteli vse ostale oblike izenačiti, morda dvigniti na »družinski« nivo. Ampak kolega je pripomnil, da se mu zdi čudno zakaj naši liberalci, očitni snovalci nove družinske zakonodaje, niso bili v svojih prizadevanjih za izenačevanje vseh vrst skupnosti pod pojmom družine, dosledni. Namreč, zakaj niso uzakonili tudi bigamije. Saj ima moški lahko rad tudi več žensk…? Zakaj se potem ne bi mogel poročiti z vsemi? In ženska? Bi bila lahko srečna tudi z dvema moškima in še kakšnim otrokom?
In potem so tu še določeni posamezniki, ki imajo raje živali (morda mačke ali kužke) kot ljudi. Zakaj tudi take skupnosti ne bi razglasili za »neke vrste družino« in tem posameznikom in njihovim ljubljencem, omogočili dedovanja in ostalih pravic iz naslova družine...?
Ja, daleč smo zabredli. Sploh, če se spomnim, kako stvari v praksi delujejo. Spomnim se, kako je ena od predlagateljic nove družinske zakonodaje, poudarila da je otrokov blagor na prvem mestu in da so seveda družinske skupnosti moža in žene najprimernejše za vzgojo in razvoj otrok. Vendar pa, da moramo istospolnim omogočiti posvojitev otrok, zaradi primerov, ki že obstajajo, da ti otroci ne bi bili izvzeti iz zakona in podobno. Kaj se bo zgodilo? Istospolni bodo po sprejemu zakona zaprosili za posvojitev, postavili se bodo v »čakalno vrsto« za otroka in… Po nekaj poskusih, ko naj bi bile »običajne« družinske skupnosti priviligirane, bodo pisali ustavnemu sodišču, se sklicevali na enakost pred zakonom in končno… dobili otroka! Kdo se bo takrat vprašal, kje je otrokova pravica, da odrašča v najprimernejši družinski obliki? Kdo bo takrat otroka sploh kaj vprašal? Bo otrok takrat le še sredstvo, objekt za zadovoljevanje lastnih travm istospolno usmerjenih? Vredno razmisleka!