Tretjo svečko prižigamo na adventnem vencu. Božja beseda nam danes pravi, veselite se! Čas se približuje, Gospodovo rojstvo je blizu. Dobrih deset dni nas še loči od praznikov. Jožef in Marija sta na poti. V tem tednu bomo začeli z božično devetdnevnico. Ponekod je navada, da družine v tem času sprejmejo na svoj dom kipa Jožefa in Marije iz jaslic in potem ob njiju še posebej molijo. Pri nas otroci po obhajilu vzamejo v roke svečke in skupaj z njima v procesiji iščejo prenočišča. Bog ve, če bi Jezusova starša našla prenočišče danes? Kaj bi se zgodilo, če bi potrkala na naše vrata? Bi jima odprli vrata in srce? Ali bi se le sprenevedali in ju na hitro odslovili? Odgovor ni ravno lahak.
Predstavljajte si, da bi se vam na vratih oglasil malce nervozen mož, verjetno ne ravno urejen, kajti bil bi že nekaj dni na poti. Z ženo, ki je noseča iščeta prenočišče. Jima bi odstopili eno sobo v stanovanju? Kakšne sitnosti se lahko vse zgodijo to noč. Ne bo miru, morda bo treba klicati rešilca? In poleg tega sta še tujca, nista iz našega mesta.
Ne, prav nič lahek odgovor ni na vprašanje, kako bi pa mi delovali. Neke stvari se ne spremenijo tudi po 2000 letih… A kljub temu razmišljam o tem, kajti potem je lažje delovati, lažje videti, lažje biti človek za drugega. In to je pravzaprav vse, za kar nas Novorojeni prosi.

Spoznal sem jo na Bledu, ko je bila predsednica strokovne komisije za podelitev Chopinovega zletaga prstana. Seveda sem vedel, kdo je, kakšna kariera je za njo, kje poučuje, vendar še zdaleč ne dovolj… Takrat sva na kratko poklepetala o Chopinu, mladih glasbenikih… Potem pa sem jo v torek srečal v Zavodu na koncertu mladih glasbenikov. Za sredo me je ravnatelj Zavodske glasbene šole Drago Arko naprosil, naj z njo posnamem pogovor o seminarju, ki ga je imela za učence in učitelje na glasbeni šoli. In takrat, po pogovoru, ki je kar stekel, sem jo prosil, če bi bila pripravljena posneti oddajo Naš gost. To je paradna tedenska, portretna oddaja na našem radiu, ki poteka že od vsega začetka, ob sobotah ob 18.15.
Sonja Pahor je naša vrhunska pianistka, ki je zadnji 30 let preživela v Italiji, večinoma na Siciliji. Ves čas je koncertirala in je danes docentka klavirja na konzervatoriju Luigi Cherubini v Firencah, profesorica v Rimu, Lucci in še kje. Priznana sopotnica različnih kursov za mlade glasbenike v Italiji in Sloveniji. Predvsem zadnja leta se veliko vrača tudi v domovino, doma je iz Kopra, babica z Ilirske Bistrice. Skupaj s Polono Vetrih, dramsko igralko sta pred kratkim pripravili dramsko glasbeni recital o strastni ljubezni med igralko Adele Sandrock ter dramatikom in pisateljem Arthurjem Schnitzlerjem. Ko sva snemala oddajo Naš gost, mi je povedala da je pela tudi pri Belih Vranah, čisto na začetku skupaj z Doco Marolt.
Vse to se mi je odvrtelo pred očmi v nekaj minutah. Oddaja bo sicer na sporedu v januarju 2010, ampak že zdaj jo moram omeniti, saj se mi je ga. Sonja »usedla« v srce. Odkrito, prijazno, prav nič zvezdniško je klepetala, tudi o mojem sinu, ki je na koncertu v Zavodu takrat odigral prvo točko… V takih trenutkih imam res rad svoj poklic. Z besedami ljudi, ki jih sicer srečam bežno, se bogatim tudi sam. Upam pa, da bo poslušalcem oddaja vsaj tako všeč, kot je bila meni, ko sem jo snemal!

V vrtcu so nas naprosili naj za novoletno igrico, ki jo bodo starši odigrali za malčke, pripravimo sceno. Kar malo v skrbeh sem sprejel, kajti nimam kakšnih večjih izkušenj v tej smeri. »Zimski gozd«, je tema s katero smo se popoldne ukvarjali. Vsi skupaj! Za tehnične podrobnosti je poskrbela žena, oči je vodil slikarski del, otroci pa so z velikim veseljem mešali barve za tekstil in na beli podlagi ustvarjali drevesa, sneg, hribčke in dolinice… Mislim, da nam je kar dobro uspelo. Jutri bomo tkanino le še polikali in nared bo! Mi smo se veselili že ob ustvarjanju scene, kako pa se bodo šele malčki, ko jim bodo starši odigrali lutkovno igrico!
Ja, konec leta prinese veselje in optimizem, naznanja nov začetek. In kot kaže bo ponekod še snežilo… Sivino in mrtvilo bo prekril sneg. Ves čist in bel. Tako bomo zimski gozd lahko doživeli tudi v živo.

Enkrat letno je potrebno registrirati avto. Običajni postopki pač. Če je avto starejši, je potrebno opraviti še tehnični pregled. Pred leti so mi na Twingu, iz volana ukradli airbag. Namesto, da bi plačal takrat precej zasoljeno ceno novega, sem raje za simbolično ceno kupil nov, športni volan. Zdaj me na vsakem tehničnem pregledu opozorijo, da se to ne dela in naj si že omislim originalni volan z airbagom (brez njega avto ni izpraven, z drugim volanom pa ni atestiran). Ne morem jim razložiti, da nisem sam kriv, da imajo vlomilci radi ta Renaultov model, da se kakšni morda celo učijo na njem (enkrat se mi je zgodilo, da so bila vrat vdrta, vendar pa ni nič izginilo)…
Po pogajanjih me vseeno spustijo do blagajne. Tam je kljub marmorju in sedežem za stranke, vedno kakšna zagata. Kljub temu, da delajo vsaj tri referentke, je morda nekdo pozabil osebni dokument, preverjajo kako je z njegovo starostjo ali pa opravlja registracijo za celo floto svojih tovornjakov…, skratka čakamo. Ko se ura že nevarno približa meji, ko lahko še računam, da bom pravočasno pobral našega glasbenika, po popoldanski vaji v glasbeni šoli, se kolona le sprosti.
Pomolim kartico za plačilo in kaj mi povedo? Da je plačilo za skoraj dva evra višje, kot če plačam z gotovino. »Ampak saj kartica je gotovina«, se začudim. »Taka je politika podjetja«, me na kratko odpravijo in ker se mi ne da še enkrat do bankomata, plačam tudi provizijo, ki jo običajno ne, saj enkrat mesečno banki, tako ali tako poravnam stroške vodenje računa.
Ko odhajam, razmišljam da bi vendarle tista dva evra lahko koristneje porabil. Lahko bi ju dal nekomu, ki ju je bil bolj potreben, kot pa podjetje, ki ga moram po sili razmer vsako leto obiskati. Lahko bi ju dal nekomu za sendvič, riž ali kar tako. Pravzaprav sem se spraševal, koliko denarja takole mimogrede odteče. Verjetno ne ravno malo in ne iz kakšnega zelo pametnega razloga. Morda se pa drugo leto oglasim z gotovino (s kovanci). Upam samo, da mi potem ne bodo zaračunali štetja…

Mislim, da je novica dneva (za našega Roberta pa meseca in leta) nova internetna stran, ki je danes zaživela tudi navzven. Kuhala in parila se je kar nekaj časa in tako smo po nekaj letih na novem. Nekaj stvari bomo v prihodnjih dneh še dodelali, vendar pa so zdaj pred nami le še finese, zaključki, oblikovalski dodatki in seveda sprotno širjenje vsebin.
Tukaj bo potrebno narediti še nekaj izobraževanja za vse, ki se bodo aktivno spopadli z vsebinami, ki jih je po novem mogoče objavljati, do uporabnika bolj prijazno. Video vsebine, arhiviranje določenih oddaj, njihovi vpisi tudi navzven, vse to bo zahtevalo še kar nekaj truda in znanja.

Ob tem pa se mi seveda zastavlja tudi logično vprašanje, kam gredo mediji? Namreč, če se spomnim radijskih začetkov pred 15 leti (ne pred 50.?!), ugotavljam da smo naredili ogromen korak naprej. Začenjali smo z enim računalnikom, ki je skrbel zato, da se je vrtela glasba iz približno 300 CD-jev. Drugi računalnik smo uporabljali v snemalnici. Ne bom izgubljal besed, da smo v začetku snemali prispevke še na kasete, potem na minidiske in date… Z neprekinjenim oddajanjem programa na internetu smo začeli prvi v državi in od takrat ni več važno, da ustvarjamo samo radijski program, ampak postajamo vse bolj multimedijski portal z video in avdio vsebinami, info novicami, fotogalerijami… Pred dnevi smo se tako pogovarjali, da se bo potrebno zaradi video posnetkov tudi oblačiti drugače kot doslej, saj smo zdaj tudi radio, ki se vidi!
In naprej? Dejstvo je, da bo tej smeri bo treba slediti. O tem nas prepričuje obisk spletnih strani, video vsebin, radijskega bloga. Rast je precejšnja in računalniška publika, vse večja. Ta si z radijskim programom (mislim klasično preko radia, v živo), postreže zgolj občasno. Vendar pa si zato vse več vsebin nalaga na svoj računalnik preko spleta, ko ima čas za poslušanje in gledanje. Da tudi gledanje! Če smo včasih samo posneli kakovosten zvočni zapis, moramo danes pomisliti še vsaj na fotografiranje gosta, kratek povzetek povedanega za splet in če je vsebina pomembna, še na snemanje povzetka za video vsebine… Ostalo prepuščam vaši domišljiji.