Že pred časom mi je prišel v roke intervju z dr. Vesno Godina z naslovom: »Kdo bo starše ščitil pred otroki?«, ki je v začetku januarja izšel v reviji Jana. Dr. Godina mi je nekoč s svojimi kolumnami v časopisu povzročala precej slabe volje, tokrat pa sem se moral z njenimi odgovori močno strinjati. Tema pogovora v Jani je bilo namreč (fizično) kaznovanje, ki ga novi Družinski zakonik izrecno prepoveduje. Vse to nas seveda pelje v kvazi permisivno družbo, kjer jasnih pravil ni. Država se postavlja na stališče, da je fizična kazen nekaj, kar krati pravice šibkejših. Lahko, nič ne rečem, ampak potem bi pričakovali, da bo družba vse manj nasilna, kar pa se žal, sploh ne kaže! Že v šolah je nasilja več kot v časih, ko sem še sam gulil šolske klopi, tudi kaznivih dejanj, ki imajo všteto nasilje je vse več in tudi zaporov imamo premalo… Kje se torej zalomi? Takole pravi dr. Godina:
»Če se spomnim svojega otroštva, ni bilo najhujše, da sem jih enkrat v življenju dobila po riti, ali pa da je, sicer redko, priletela kakšna klofuta, hujše so bile druge kazni. To, na primer, da me je mama ignorirala, ker je bila besna name. Takrat ko otroka učiš, kaj je meja in da je socialno pravilo nad njegovim ugodjem, je treba mejo in pravilo držati z vsemi sredstvi. To ne pomeni, da je otroka treba pretepati. Nisem za fizično kazen, a če morate izbirati med tem, da se otrok lekcije o meji ne nauči, in tremi po riti, je vseeno boljše, da dobi tri po riti, kot da se lekcije ne nauči. Boljše je predvsem za otroka. Dejstvo, da otrok razume, daje socialno pravilo nad njegovim ugodjem, ga namreč med drugim varuje tudi pred zdrsom v odvisnost. Verjetno bi starši zelo težko spali, če bi vedeli, da s tem, ko socialne meje in pravila podrejajo otrokovemu ugodju, pravzaprav neposredno pripomorejo k temu, da bo njihov otrok nekoč končal ali na heroinu ali v kakšni drugi obliki odvisnosti. Starši mi pogosto rečejo, ampak mi ga nismo tako vzgajali, vse je imel, zdaj pa tole. Saj ravno zato, ker je imel vse, ni pa imel meje, je prišlo tako daleč.«
»Kako je lahko prišlo tako daleč, da se danes starši bojijo lastnih otrok?
Tako stanje je sad sprememb, ki so se na zahodu začele že med vojnama. Takrat je starševska avtoriteta postala negotova, začeli so jo izenačevati s človekom, ki svojega otroka mlati, uporablja pasove in počne ne vem kaj še vse. Tradicionalni starši so bili avtoriteta. Dandanes pa jih obravnavamo kot - vsaj potencialne - kriminalce. Zdaj je vsaka avtoriteta, tudi če gre samo za red in disciplino, že problem. Ta proces kriminalizacije se je začel prenašati tudi na učitelje. Imamo zakone, ki ščitijo otroke pred starši in učitelji. Kaj ti zakoni govorijo otrokom? To, da so zanje nevarni starši pa tudi učitelji. Ti so slabi. Dobra pa je seveda država, ki otroke ščiti pred njimi. V tem je totalitarna dimenzija tovrstnih zakonov: kriminalizirajo starše in učitelje, glorificirajo pa državo. Poleg tega pa nimamo zakonov, ki bi ščitili starše in učitelje pred otroki, kar je absurd. To pomeni, da ko gre učenec - poznam konkretne primere iz srednjih šol - z nožem nad učitelja, ker mu ta noče dati pozitivne ocene, mora učitelj pri tem ravnati »pedagoško«. Kaj je to »pedagoško ravnanje«? Naj ga pregovori, da nož spusti, ali kaj? Če ga bo udaril, bo učitelj odgovoren, učenec pa ne. Takšne razmere otroke v resnici spodbujajo h kriminalnemu vedenju. Otroci vedo, da lahko naredijo kar koli in ne odgovarjajo za svoja dejanja. Učenci lahko počnejo kar koli, učitelj pa mora ravnati »pedagoško«, torej ne sme uporabiti kazni. To je smešno. Ko se s starši in z učitelji pogovarjam o tej nesrečni »prijazni šoli«, vidim, da natančno vedo, kaj je narobe. Vedo, da bi otroke za nekatere prekrške morali kaznovati. A jih ne smejo, ker je to zakonsko prepovedano.«
In takih ocvirkov je v pogovoru še kar nekaj. Morda pa nekaj več napišem še jutri, po predavanju Bogdana Žorža na našem Postnem večeru…
