Sprava
Danes bi rad zaključil včerajšnji zapis. Veliko sem razmišljal o spravi, pomiritvi, odpuščanju. Vse to se nam v zadnjih letih kaže kot milni mehurček. Takoj, ko mislimo, da smo se ga dotaknili, poči…
In res, sprave ne bo še nekaj časa. Ker je ne more biti! Na pamet mi je prišla misel, ki pravi, da je žalovanje za bližnjimi svojci, sestavni del pomiritvenega procesa s samim seboj. Da se zavemo, da je bilo življenje z umrlimi lepo, da so v nas pustili spomine. Da nas na nek način v življenju še vedno spremljajo. Zato moramo znati ta čustva »obrniti«, preusmeriti naprej. Pustiti žalost za seboj. In to se v primeru po vojni pobitih ni zgodilo. Svojci ne vedo, kje počivajo njihovi zemeljski ostanki. Besede niso bile izgovorjene. Travme so ostale. Zato sprave ne more biti, dokler ne bo izkopana in človeško pokopana zadnja kost iz vseh več kot 590 prikritih grobišč. Antigona mora iz pietete pokopati brata Polinejka, pa čeprav kralju to ni prav!
Tistim, ki pa menijo, da naj pustimo kosti za seboj, sporočam da to pač ni civilizacijska gesta. Kaj bi bilo, če bi odšli na njihov družinski grob in ostanke tistih, ki so jih imeli radi, odnesli do nekega rudniškega jaška in jih tam odvrgli? Potem pa bi splepomišili o tem, da naj kosti pustimo pri miru, tam kjer so. Ne gre, ali ne!
Vsak človek ima pravico do groba. Zato se morajo grobovi urediti tudi pri nas. Za vse. Dokončno. Potem bo prišla sprava. In pomiritev. In odpuščanje.
No feedback yet
Form is loading...