Nedelja je bila za nas v znamenju krsta. Naš mali korenjak je postal kristjan! Ja, oči in mami sta se odločila namesto njega… Nisva čakala, da bo polnoleten in da se bo potem že sam odločil, ampak sva to odločitev sprejela po lepi krščanski navadi in svoji vesti. Prav tako ne bova nič spraševala, če bi si želel v šolo, ali k verouku. Vse to NE bodo njegove odločitve! Trdosrčno? Lepo vas prosim! Družbeni vzorci so se je v zadnjih letih tako spridili, da otroka v javnosti ne smeš več objeti, ker bi te lahko obtožili pedofilije, prav tako ga ne smeš v nekaj siliti ali mu kaj naglas ukazati, ker se ljudje že obračajo in ocenjujejo ali si nasilen. Ampak dobro, malo sem zašel iz smeri…
Krst torej. V ožjem družinskem krogu smo se zbrali. Bilo pa je zelo živahno. Če ne štejem onih pri oltarju je bilo razmerje otroci odrasli v cerkvi natanko 1:1. Veliko živahnih malčkov s svojo vizijo, kako se je treba obnašati v cerkvi. Pa smo že potrpeli. Kaj ne bi, saj je cerkev tudi njihova!
Krstitelj je imel lep nagovor, ki se je navezoval na današnji evangelij. Jezus se je spremenil na Gori pred svojimi učenci, ki pa takrat tega niso razumeli. Take dogodke, kjer nam je lepo, (da bi tam kar ostali, kot apostoli, ki bi postavili šotore), si je potrebno zapomniti in ohraniti za čas, ko pridejo ure preizkušnje. Takrat se lahko spomnimo, da se z »Gore« daleč vidi in si tako blažimo stisko. Tudi krst in vse kar je sledilo, je lep dogodek, ki se ga bomo še dolgo spominjali, je še namignil krstitelj ob koncu razmišljanja. »Bog daj, da bi se tudi mi, v luči tega postnega časa spremenili, da bi postali podobni Kristusu!« je sklenil. Res lepo in globoko.
Naš Valentin, goduje 12. januarja, njegov zavetnik pa je Valentin, škof in dobrotnik iz Chura. Bog naj ga, na priprošnjo zavetnika, varuje.