V samo enem dnevu! 250 tisoč ljudi, 12 % cele populacije… ta podatek kar malo zatrese kolena. Slovenci smo spet našli nekaj, kar nas lahko poenoti. Čistili so stari in mladi, politiki in neopredeljeni, verniki in ateisti, rdeči in beli, danes vsi zeleni! V skrbi za naše okolje, domovino. Beseda Slovenija je spet dobila nekaj bolj prijazen odmev. Je to polje, kjer se lahko poenotimo tudi za naprej? Malo verjetno, a kljub vsemu obetavno.

In mi smo bili tudi poleg. Zjutraj se je naša cela četica, z vozičkom vred, odpravila na zbirno mesto, kjer je bilo prav živahno. Veliko ljudi, veliko dobro razpoloženih ljudi. Dobili smo rokavice, vrečke in mesto kamor naj se odpravimo. Kot družina z majhnimi otroki, smo bili določeni za pobiranje ti. »razpršenih« odpadkov, kar pomeni, da smo imeli klasično čistilno akcijo. Med bloki v naši soseščini smo pobirali tisto, kar je ležalo po zelenicah in okoli. Morda bi kdo pomislil: »Saj tam ni kaj dosti najti«. Kaj dosti res ne, a vreče so se kar polnile. Papirčki, drobna plastika in ovojni papir. Kraljevali pa so… cigaretni ogorki. Ne bi verjel, koliko čikov leži ob poti. Kako je že rekla Svetlana Makarovič? »Prekleti kadilci!« Pa tega ni rekla zaradi ogorkov. Malo samokritike tistim, ki vlečejo ne bi škodilo.

Ob koncu smo se morali zglasiti na izhodiščni točki in za evidenco sporočiti koliko smeti smo nabrali. Berem, da je bilo več kot uspešno. Počutim se kot član velikega vrvenja, ki je danes zakoličilo vseslovensko gibanje za lepšo, bolj ekološko, čistejšo, bolj prijazno in zeleno Slovenijo. Jaz sem ZA.

Ker je danes svetovni dan glasu (16. April!), nam je kolegica napovedovalka Ida Baš, na radio poslala nekaj (glasnih) namigov. In ker se mi zdijo zanimivi tudi širše jih posredujem tudi vam.

1999. So si brazilski otorinolaringologi omislili Nacionalni teden glasu, po tem, ko je Svetovna zdravstvena organizacija sporočila, da je v Braziliji zaskrbljujoče število obolelih za rakom na grlu.

2005. Pa je bil Prvi svetovni dan glasu. Strokovnjaki želijo ozaveščati, da je glas izjemno pomemben v življenju slehernega človeka. Uporabljamo ga za izražanje svojih misli in čustev, pa tudi kot dokaz naše verodostojnosti.

Glas je zelo občutljiv instrument. Zato ga moramo čuvati. Strokovnjaki priporočajo, da naj dan začnemo z mrmranjem in tako pripravimo glasilki na celodnevni govor.

Geslo letošnjega dne je „Love your voice - Ljubi svoj glas!“ Le kako naj, ko pa marsikomu lasten glas ni všeč. Pomislimo na to, da naš glas izraža naše notranje počutje, poskrbimo za dobro razpoloženje, pa bo tudi glas zvenel našim ušesom dopadljivo.

Ves dan pijmo veliko vode, ne ledeno, ne vročo. Glasilkama prija vlažnost.

Kričanje in šepetanje sta skrajnosti, ki glasilkama škodita in posledica je boleče grlo. Smo hripavi ali pa ostanemo brez glasu.

Takole mi piše kolega Janez:
„Potem (to nedeljo 11.4. 2010) sva se (z ženo) spustila v dolino in si na vseh kamnih ogledovala ostanke školjk. Se povzpela na Kraški rob, se na soncu malo martinčkala, opazovala rože, živali, nabirala šparglje in se po robu nad jamo Ladrico premaknila nazaj do Praproč. Tam naju je en "domorodec", ki je manj govoril primorsko kot jaz, nadrl, ker sem avto pustil blizu partizanskega spomenika... In ko sem mu dokazal, da nisem nič poškodoval in onečastil spomenika, če sem samo blizu parkiral, ga je začela motiti kapa na polici avta, ki sem jo dobil v dar na Sinjem vrhu na likovni koloniji, z napisom KARITAS in se je kar vsulo iz njega, kot iz prepolne kante za smeti, ko pade po tleh, vse slabo, kar je od Karitas kdaj slišal. Komaj sem ga ustavil. Potem ga je motilo to, da podpiram in sodelujem s Karitas, imam pa RDEČ!!! avto... Pa sem mu poskušal dopovedati, da je zdaj že leto 2010 in ne več prejšnje stoletje in tisočletje, ki ga je uničil in zasvinjal komunizem... Nekoč sem zapisal, da SO LJUDJE, KI SO NESREČNI, KADAR SO SREČNI... Ta je bil res sam sebi v napoto. In ti en takle fakultetno izobražen in stran vržen domorodec, ki je bil vse življenje na začasnem delu v Ljubljani in ki je pozabil koledar prestaviti v novo tisočletje, pokvari tako lep dan...“

Vsega je bila kriva kapa z logotipom Karitas. To je zgodba današnjih dni. Kar ne morem verjeti. Ko bo taka nestrpnost izgnana iz nas, ko bo tu izgubila domovisnko pravico, takrat bo prišla sprava in pomirjenje.
Prilagam še Janezovo fotografijo ljubke cerkvice Marije Snežne, ki jo moram obiskati (če me ne bo kdo s kolom lovil naokoli...). Do takrat pa bo za nekatere politično važna tudi barva avtomobila.

Vedno, ko je tak siv in deževen dan kot danes, ko ozračje pritiska na ramena, si v spomin prikličem kakšne lepe trenutke. Morda take, kot smo jih prejšnji konec tedna doživeli na obali. Modro nebo, ravno prav oblakov in vetra, ter zrak, ki diši po morju. Taki spomini so kot tablete proti slabemu počutju. Vzemite kakšno in se pozdravite...

Regrat na obali že cveti...

Vedno me navdihuje tunel med Strunjanom in Portorožem.

Lepo urejene ograde z nasadi oljk.

Pomladni pušeljc ob poti...

20 let od prvih demokratičnih volitev je minilo v teh dneh. 20 let od tega, ko smo se odločili za zamenjavo političnega sistema iz totalitarizma v demokracijo. 20 let od tega, kar je bila nekdanja partija s svojimi sateliti na volitvah poražena in odnesena na smetišče zgodovine. 20 let od tega, ko smo začeli uresničevati projekte, ki so nas pripeljali do lastne države.
Kratka je pamet ljudi. Danes je vse tako samoumevno, da sploh ni pomembno, kdo nas je do tega pripeljal. Živimo v času, ko vladajoča politika, »lakira« svojo zgodovinsko vlogo. Danes so junaki nekdanji člani tajne policije, špiclji in vohuni, ki jih odlikujejo, nagrajujejo z državnimi službami. Tisti, ki so nekoč zavirali voz, ki je peljal v večstrankarski sistem in demokratično družbo, aretirali tiste, zaradi katerih je prišlo do množičnih javnih shodov, so danes predsednikovi odlikovanci, ministrski svetovalci…
Beseda Demos se v teh dneh ni veliko slišala. Demokratična opozicija ni prišla do državnih mikrofonov. Politična opcija, ki je na oblasti je dokazala, kako jo je pravzaprav ves čas motilo, da njena vloga ni bila prepoznana kot državotvorna. Zato govorci na državni proslavi govorijo o partiji, ZSMSju, SZDLju in poniglavo izpuščajo tiste, ki so volitve dobili. Tiste, ki so zastavili vse, da danes imamo državo Slovenijo.
Slovenija je danes v trenutku restavracije nekdanjega sistema. Ne sicer z tajnim policijskim aparatom in močno vojsko, ki se je vpletala v vse pore družbe, ampak v pomanjkanju resnicoljubnosti. Današnji čas uzakonjuje sistemsko laž, ne dopušča celostne slike dogajanja. Kje so mediji kot četrta veja oblasti, da bodo o tem sporočali ljudem? Se je pri nas res čez vse mere razrasla medijska »kanalizacija«? Zakaj v teh dneh ne slišimo besed sočutja s Poljaki, kot jih govorijo zahodni voditelji, ki pravijo, da molijo za umrle? To so izjavili tako Merklova in Obama kot Sarkozy. Za nas, za našo levo medijsko sceno, pa je bil poljski predsednik le konservativec, ki je dvakrat prepovedal »parado ponosa«…
Pri nas je danes dovoljeno misliti le z levo polovico možganov. Desno smo zaplombirali in deponirali. Obstaja le peščica tistih, ki upajo javno povedati drugače, a tistih množice tako ne slišijo. Karavana gre dalje in še psi več ne lajajo.