Spet doma, bi lahko zapisal. Za nekaj kratkih uric smo »pobegnili« v kraje, kjer teče čas drugače… Tam že vse diši po poletju, čeprav so barve še pomladne. Ko se sonce prav upre in ne piha, popotniku ali delavcu, višek obleke kar samo potegne s telesa. Bili smo pridni in še kako je bilo potrebno, da smo odšli na Otok. Zdaj bodo vse stvari za poletje pripravljene, sicer lahko tudi ne bi bile.
Za mene je na morju zdaj najlepše. Dan postaja vse daljši, ni še tiste prave vročine in turistične gneče in ljudje so prijazni, spočiti. Vse to se v turistični sezoni spreminja, bolj kot gre ta proti koncu. Zato rad odidem na dopust čimprej.
Glede na delo, ki smo ga opravili nisem imel veliko časa za fotoaparat. Kljub temu, tako za »gušt«, pripenjam drobna vtisa. Morda razveselita še koga.

Zaspani pristan z nekaj čolni in kristalno čisto vodo.

Tale čmrlj me, za razliko od žužka na desni, ni hotel pogledati v oči. Ko sem ga skušal obrniti, pa je raje odletel.

Nisem si mislil, da se lahko toliko ljudi nabere na razstavi tulipanov, ki je že lep čas odprta. Pa se nas je. Kar dobro smo se drenjali, vendar pa smo bili kljub vsemu zadovoljni. Prizadevni organizatorji se niso zadovoljili samo s cvetjem, ampak so razširili igrišče za otroke in pripeljali (mislim da iz Avstrije) dinozavre vseh velikosti in oblik. Prepričljivo narejeni in postavljeni v enkratno okolje so res paša za oči in tudi ušesa (predvajajo tudi glasove).
Arboretum Volčji potok je prava izbira za te dni, še sploh za družine z otroki, ki jim zabave ne bo zmanjkalo. Res pa je, da se tistim bolj zahtevnim občudovalcem cvetja lahko zazdi, da so tulipani in ostale rastline, igriščem in dinozavrom, zgolj pritiklina. Tisto kar je nekoč vabilo kot: »Tulipan za vsakega Slovenca«, je zdaj bolj za spremljavo. No, vsaj jaz sem to tako občutil… Sicer pa čestitke organizatorjem. Zdi se mi, da Arboretum živi in diha z obiskovalci. Zato je bo nič narobe, če se tja odpravite tudi s svojo družino!

Kaj storiti, če se počitniški načrti izjalovijo? Moj nasvet: poiskati in izkoristiti drugo možnost.
In tako smo se namesto na morje odpravili na Gorenjsko. Ne ravno na Bled, ampak blizu. V kanjon reke Radovne, kjer so pred nekaj več kot 100 leti naredili izjemno slikovito pot nad deročo reko. Pot izgleda kot kakšna scena iz filma Gospodar prstanov. Ob skalah so leseni mostički, ki obiskovalca varno vodijo nad smaragdno zeleno reko. V njej plavajo postrvi, tolmuni odkrivajo skrivnosti povodnega moža…, skratka pravljično. Pot je dolga dober kilometer in pol, slap Šum na koncu poti, pa je visok 13 metrov. To je bil družinski izlet, kakršnega lahko samo čakaš, a nikoli ne veš, če bo. Priporočam tudi ostalim, v dokaz prilagam foto dokumetacijo.

Tukajle res ne vem, na kaj je mislil naš najmlajši...?

Predstavili so jo na Društvu slovenskih pisateljev, ravno v času, ko potekajo Slovenski dnevi knjige. Ivan Sivec je v mnogih pogledih poseben avtor. Pred kratkim je izšla njegova stota (100.) knjiga. Roko na srce je treba povedati, da je omenjena stota knjiga, spominska knjiga, kjer je objavil npr naslovnice vseh svojih knjig, statistične podatke o metrih izdanih knjig, sto misli o knjigah in podobno.
Saga o Karantaniji, ki je mimogrede izšla pri založbi Karantanija, pa prinaša pred bralce, ki jim je ljuba zgodovinska tematika, zgodbe Kralja Sama, Cesarja Arnulfa in Kneginje Eme. Sivec s temi knjigami sega na področje zgodovine našega ozemlja in ljudstev, ki so tu živela. Kot pravi piše o naši pra domovini in ljudeh, ki so jo oblikovali in ji pustili pečat. Ob pisanju se je poglobil v znane vire in izoblikoval svojo podobo tistega časa, ki sloni na znanih dejstvih in domišljiji. Pravi, da pravo kritiko napisanega šele pričakuje.
Ivan Sivec piše za ljudi. Je eden najbolj branih avtorjev pri nas. Ljudje si dnevno v knjižnicah izposodijo 126 njegovih knjig… Je tudi avtor množice besedil narodnozabavnih skladb, najrazličnejših ansamblov. S sto izdanimi knjigami je nedvomno slovenski fenomen. Zaradi vsega naštetega in ker je v vabilu na predstavitev Sage zapisal, da ob takem dogodku, kot je predstavitev Sage o Karantaniji, skorajda ne smem manjkati, tega res nisem storil. Pripenjam še sliko s predstavitve, kjer je bila navzoča tudi literarna zgodovinarka dr. Helga Glušič.

Pred nekaj dnevi sem si ogledal zadnji film o Sherlocku Holmesu, ki ga je režiral Guy Ritchie, igrata pa Robert Downey Jr. (kot Holmes) in Jude Law (kot Watson). Zanimivost omenjenega filma je spremenjena ali bolje obrnjena vloga glavnih junakov. Holmes je prikazan skoraj kot antijunak, pretepač, ekscentrik, človek, ki je nevaren sebi in okolici, ljudomrznež... Po drugi strani dr. Watson vnaša v filmsko vlogo nekaj normalnosti, človeške modrosti, morda celo kanček angleške vzvišenosti, kot jo prepoznamo pri prebiranju originalnega besedila, ki ga je napisal Sir Arthur Conan Doyle. Sherlock je torej po zadnji filmski verziji človek akcije in ne razmisleka.
Zanimivo, bi lahko kdo vzkliknil. Morda... Ampak ta podoba vendarle ne ustreza, je lažna, je le njena današnja interpretacija. Podobno kot se dogaja v gledališčih, kjer se režiserji zadovoljijo le z delčki, odlomki besedil, ki so bila napisana, da lahko iz njih izluščijo neke še „neodkrite“ poudarke.
In potem se mi pred očmi prikažeta letošnja častna občana Ljubljane, predsednik zveze borcev Janez Stanovnik in zadnja (nevoljena, ampak delegirana) ljubljanska županja Ana Nuša Kerševan.
Ali ne gre tudi v tem primeru za lažno, trenutno ustrezno interpretacijo njune vloge, kot jo potrebuje aktualna ljubljanska politika? Presodite sami.