Pred nekaj dnevi sem si ogledal zadnji film o Sherlocku Holmesu, ki ga je režiral Guy Ritchie, igrata pa Robert Downey Jr. (kot Holmes) in Jude Law (kot Watson). Zanimivost omenjenega filma je spremenjena ali bolje obrnjena vloga glavnih junakov. Holmes je prikazan skoraj kot antijunak, pretepač, ekscentrik, človek, ki je nevaren sebi in okolici, ljudomrznež... Po drugi strani dr. Watson vnaša v filmsko vlogo nekaj normalnosti, človeške modrosti, morda celo kanček angleške vzvišenosti, kot jo prepoznamo pri prebiranju originalnega besedila, ki ga je napisal Sir Arthur Conan Doyle. Sherlock je torej po zadnji filmski verziji človek akcije in ne razmisleka.
Zanimivo, bi lahko kdo vzkliknil. Morda... Ampak ta podoba vendarle ne ustreza, je lažna, je le njena današnja interpretacija. Podobno kot se dogaja v gledališčih, kjer se režiserji zadovoljijo le z delčki, odlomki besedil, ki so bila napisana, da lahko iz njih izluščijo neke še „neodkrite“ poudarke.
In potem se mi pred očmi prikažeta letošnja častna občana Ljubljane, predsednik zveze borcev Janez Stanovnik in zadnja (nevoljena, ampak delegirana) ljubljanska županja Ana Nuša Kerševan.
Ali ne gre tudi v tem primeru za lažno, trenutno ustrezno interpretacijo njune vloge, kot jo potrebuje aktualna ljubljanska politika? Presodite sami.