Svoboda je nekaj izjemnega. Občutek prostosti, nevezanosti, ko se kri po žilah pretaka brez zadržkov. Veter nemirno šviga okoli glave. In ko temu prištejemo še adrenalinski pospešek, potem je to v kratkem občutek, ki ga doživlja motorist. Tako mi ga je vsaj opisal navdušen ljubitelj motornih koles.
Meni pa se je v torek zastavilo vprašanje ali ne bi take svobode kar ukinili. Ko so se javili policisti OKC s poročilom o svojem nočnem delu, smo izvedeli, da je tisto noč cesta vzela že 49 življenje v tem letu. Od tega je bilo 11 motoristov…
Motoristi so najbolj nesrečam izpostavljena skupina udeležencev v prometu. Skupina z največjim odstotkom smrtnih žrtev. Največkrat so za nesreče krivi sami, zaradi precenjevanja lastnih sposobnosti in sposobnosti motorja, velikokrat jih skupijo tudi nedolžni.
Štejem se med demokrate. Svoboda je osnovni parameter demokracije, a v primeru motoristov, bi nam včasih nekaj totalitarnosti prišlo prav. Če bi bila prepovedana vožnja z motorjem, bi teh enajst ljudi, ki so letos umrli s svojim motorjem, še živelo! In do konca leta bi prihranili še kakšno življenje.
Vem da gre za iluzijo, saj bi potem lahko prepovedali tudi promet z avtomobili in prihranili še ostala življenja, ki jih vzame cesta, pa vendar je razlika med enim in drugim. Prometa in s tem pretoka ljudi ter tovora se ne da ustaviti. Lahko pa bi ustavili nesrečneže na motorjih. Zaradi njih samih, pa čeprav na račun »občutka vetra, ki nemirno šviga okoli glave«.

Ob torkih sem jutranji. To pomeni, da začnem z radijskim programom ob 5. uri. Posledično je treba vstati ob 4. h da pred mikrofonom zveniš kolikor toliko normalno. Dobra stran te kombinacije je, da traja jutranji program do 9. ure. In potem si teoretično prost…
Resnica je precej drugačna. Ob 9. h se delo potem šele dobro začne. Pa naj mi bo dovoljeno povedati, kako je to izgledalo danes.
V sodelovanju z dr. Marijo Stanonik smo pripravili nov cikel oddaj, pod naslovom »Žene pa so gledale od daleč«. Gre za besedila povzeta iz literature in spominov na težke dni 20. stoletja, ko so večinoma duhovniki obhajali evharistijo v najtežjih trenutkih taborišč, ječ in front po vsej Evropi. Tej oddaji sem posvetil prvo uro v snemalnici.
Potem je sledila priprava na intervju z evropskim poslancem Lojzetom Peterletom, ki sem ga imel ob 11. uri v njegovi pisarni na Cankarjevi ulici. V odkritem pogovoru sva se dotaknila 20 letnice družbenih sprememb in obeležitvi tega dogodka pri nas. Spregovorila sva tudi o arbitraži s Hrvaško in mestu Peterletove stranke danes, seveda s pogledom na volitve, ki se pripravljajo.

Urica je hitro minila in že se je bilo treba iz mesta odpraviti na radio, kjer sem imel ob 13.15 intervju z znanim kolumnistom Markom Crnkovičem. Tema je bila 20 let po demokratičnih spremembah. Pogovor na to temo sicer snemamo v četrtek, ko pa je Crnkovič zaseden, zato smo njegove izjave posneli vnaprej. Med drugim je komentiral slovensko zaupanje, saj če verjamemo anketi, ki so jo opravili slušatelji akademije, Slovenci najbolj zaupamo gasilcem, najmanj pa medijem...

Preden sem uspel prebrati še pošto je minilo 10 delovnih ur…
Tak je radijski delovni dan. Zanimiv dinamičen in nekoliko časovno zamejen. Montaža in obdelava posnetega gradiva še sledi, rezultati pa bodo slišni v prihodnjih dneh.

V petek sva z ženo dobila odločbo, da najin najmlajši letos ni sprejet v vrtec. Najprej nisem mogel verjeti, potem pa sem se spomnil, da so letos spremenili kriterije za vpis. Zakaj to pišem? Ker se sprašujem, koliko se je svet spremenil v treh letih? Ali še bolje, koliko se je Ljubljana spremenila v tem času? V vrtec namreč vpisujem petega (5.) otroka.
Sva poročena in zaposlena (tega ne bi pisal, če ne bi bila poročena in če bi bila brez dela). Prejšnji štirje otroci so bili vsi sprejeti in prav zdaj imava v vrtcu četrtega otroka. Postavlja se mi vprašanje, zakaj je bil četrti dovolj dober za sprejem, peti pa ni? Če se upošteva ključ sociale, ki »nezaposlenim študentkam« omogoča avtomatski vpis otroka v vrtec, kako da snovalci novega razpisa niso enakih vatlov uvedli tudi pri večjih družinah? Prepričan sem namreč, da bi z enostavnim matematičnim računom lahko ugotovili, kakšen je povprečni dohodek na družinskega člana.
V odločbi, ki sva jo prejela piše, da so prejeli 329 vlog imajo pa 182 prostih mest. Ali ne bijemo plat zvona glede naše rodnosti? Se ne sprašujemo, kaj se bo zgodilo čez 50 let? Koliko upokojencev bo in koliko otrok? Še tiste starše, ki imajo veselje do življenja, bi radi na tak način prestrašili. »Saj ne boste dobili varstva za otroka, bolje da ga sploh nimate…«
Vrtci sodijo v pristojnost mesta. To določa kriterije za vpis in skrbi zanje. Mestu so vrtci strošek. In tam, kjer se veliko gradi in zadolžuje ni pričakovati, da bi neprofitne dejavnosti podpirali. Čeprav so povezane z našo prihodnostjo, seveda če otroke smatramo za našo prihodnost (kje bi se v luči prihodnosti lahko odločili tudi za pse…). Zanima me, kdaj bo naš župan kakšnega eminentnega gosta, ki bo obiskal Ljubljano, namesto na stadion peljal v kak vrtec? To bi bila dobrodošla sprememba.
Višino stopnje civilizacije nekega naroda, sistema ali družbe ocenjujemo po tem, kako poskrbi za najšibkejše. In leto dni stari otroci gotovo sodijo sem. Če sodim po tem primeru, nam civilizacijsko gotovo nekaj manjka. Ali če si odgovorim na zgoraj zastavljeno vprašanje, kaj se je v treh letih v Ljubljani spremenilo? Ogromno, mnogo žal tudi na slabše!!! Zoran Janković, hvala.

Na Brezjah 23. maja je vedno nekako zanosno. Ljudje molijo in pojejo, sonce zahaja za Triglavom, vse pa spremlja pogled Marije Pomagaj. Tudi letos je bila bazilika polna, procesija pa lepa v soju sveč. Prav na koncu se je nebo odprlo še za droben blagoslov v obliki nekaj dežja.
Seveda pa zna, kljub kraju in dogodku iti tudi kaj narobe. Škof Glavan je tako v pridigi namesto o Celju, kot kraju evharističnega kongresa, govoril o Stični, pozabili smo prebrati pesem Slednico, petje se je tu in tam malo zalomilo… Ampak ljudje so vse to sprejeli z razumevanjem in vdanostjo, ki jo lahko samo občudujem. Kogar preveva mir v srcu, ta se ne ozira na podrobnosti in črke zakona. Ta ne gleda le en detajl na sliki, ampak s pogledom zajame celoto in tako tudi sprejme. Zato me Brezje vedno znova presenečajo in ljudje od tam odhajajo drugačni.

Cerkev je bila nabito polna. Ocenjujemo, da je bilo na procesiji prisotnih več kot 1200 ljudi.

Procesija s podobo in duhovniki se vrača v baziliko.

In še pogled na osvetljeno baziliko. Koprena oblakov je zakrivala luno in na koncu nas je namesto jasnine pričakal "blagoslov" z neba...

Na Srednjem vrhu nad Martuljkom smo bili. Tudi tja je prišla pomlad, čeprav nekoliko kasneje. Tam pravkar zelenijo smreke in ker so smrekovi vršički znano domače zdravilo proti kašlju, smo se prelevili v zeliščarje… Vršički morajo biti majhni, veliki le do centimetra in pol, nabrani v neokrnjeni naravi. V kozarce jih polagaš plast za plastjo, mešano s sladkorjem. Zasledil sem tudi recept, da sladkor nadomestiš z medom. Kako bo uspelo pa kdaj drugič.

Pred obiranjem.

Nabrani vršički.

Pripravljeni vršički, ki se bodo na toplem spremenili v zdravilni sirup.