Začeli smo z neposredno pripravo na Slovenski evharistični kongres. Tudi v radijskem programu se bo to poznalo. Na prvi petek duhovniki obhajajo bolnike po domovih. Krepčajo jih s Kruhom življenja, jim vlivajo tolažbe in upanja. Pa ne toliko upanja na ozdravljenje, kot zaupanja v Božjo voljo. Tako je vsaj povedala ga. Petra, ki sva jo z duhovnikom obiskala.
Kaj me je najbolj pretreslo? Ga. Petra je že deset let invalidka. Težko se je sprijaznila s svojim stanjem, ampak danes je to oseba iz katere kljub bolezni sveti luč, optimizem in velika ljubezen. Ni bilo sledu o kakšnem jokavem vzdušju, ravno nasprotno. Svojo sobo, v kateri je kot pravi, veliko bolečine in križ, je poimenovala svetišče. Meni je dala zgled, kako lahko življenje sprejmeš kot dar in se veseliš prav vsakega dneva posebej. In to je tisto česar mi »zdravi«, velikokrat ne znamo. Za tako držo se ge. Petri iskreno zahvaljujem. Naučila me je, da je Evharistija resnična tolažba in življenje velik dar, ki se ga veselim, duhovnik na vratih pa ni glasnik smrti, ampak prinašalec upanja.
Že od jutranjega programa naprej boste lahko poslušali kratke pogovore o evharistiji, maziljenju, mesečnemu obisku duhovnika…

Začel se je (zame) najlepši mesec v letu. Zakaj je junij lepši od opevanega maja? Topleje je, vreme se navadno unese, narava je bolj zelena, žito zori, dnevi so najdaljši v letu (danes 15 ur in 30 minut), na morju je že pravo poletje vendar brez nadležne gneče, končuje se šolsko leto, trava je sveže pokošena, vrtnice in potonike cvetijo in češnje zorijo.
Tudi ljudje smo junija nekako drugačni. Kot bi živeli v posebnem pričakovanju. Kaj neki se bo zgodilo? Koliko delovnih dni je še do zasluženega dopusta? Počasi se končuje šola, le še nekaj zaključnih ocen pa bo! Kakšna bodo spričevala? Z nastopi se končujejo glasbene šole, v vrtcih nanosijo vse risbe in slike, ki so jih v dolgem letu porisali najmlajši. Tudi veroučno leto je pri koncu. Zbiramo in lepimo še zadnje nalepke v Liturgični koledar. Starši se srečujemo na zaključnih piknikih, izletih, srečanjih. Vse nas opozarja, da smo formalnosti razrahljali in da zdaj prihaja čas, ko bomo dihali z bolj polnimi pljuči.
In kot je Rožnik lep, je tudi tragičen. Vsako leto ob tem času, se spominjamo povojnih strahot, ko je pri nas vladalo revolucionarno brezpravje. Brez obsodb so ljudje množično umirali v jamah, rudniških in tankovskih rovih. Izginevale so cele družine, svojci pa so se spat odpravljali s strahom in upanjem hkrati. Zato se v spomin zbiramo vsako leto na različnih krajih. Molimo za umrle, prosimo za dušni mir in odpuščanje. Odpustiti ni vsem lahko. Krivice, ki so se nakopičile, zdaj pleča tiščijo k tlom.
A vendar mesec Rožnik ponuja tudi možnost novega začetka in upanja, da bodo kosti nedolžno pobitih nekoč vendarle počivale v človeka vredni posvečeni zemlji. Ko pa se bo to zgodilo, bo junij zažarel še v novi luči.

Nezadržno se bliža 13. junij, dan slovenskega Evharističnega kongresa v Celju. Še do pred nekaj dnevi nismo z gotovostjo vedeli, ali bo kongres združen tudi z beatifikacijo prvega slovenskega mučenca Lojzeta Grozdeta. Podatek je zdaj uradno potrjen in na največjem letošnjem dogodku, ki ga pripravlja Katoliška Cerkev, bo Grozde uradno prištet med blažene.
Pred nekaj dnevi je bila predstavljena tudi nova knjižica o njem, ki jo je napisala pisateljica Berta Golob. Njen naslov je Mučenec Lojze Grozde „Jaz sem neskončno drevo“, kar je naslov ene od njegovih pesmi. Predstavitev je bila prav na njegov 87. rojstni dan 27. maja.
V javnosti, predvsem propartizanski, se veliko govori o tem, da gre za „nepreverjenega mučenika“, ki ga partizani niso ubili iz sovraštva do vere, ampak zato, ker je bil „belogardistični kurir“. Partizanska javnost prav tako zavrača namige o Grozdetovem „zverinskem mučenju“, priznavajo pa da so ga zaradi zime „zagrebli preplitko“, zato so določene rane na njegovem truplu povzročile gozdne živali.
Ne bom se spuščal v dikcijo omenjenega besednjak, za katero še vedno kljuje beseda revolucija. Kljub vsemu me čudi zakrknjenost nekaterih, ki kljub storjenemu zločinu, ne zmorejo izreči besede obžalovanja. Namreč samo za to gre, za priznanje, da je bila narejena napaka! Da človeka zaradi knjige zavite v časopis in propustnice za gibanje, ne smeš mučiti in kar ubiti... In če to narediš, lahko seveda ljudje sklepajo, da je ta človek umrl iz sovraštva do idealov, ki jim je sledil.
Na predstavitvi knjige v galeriji Družina je bilo zastavljeno tudi vprašanje, ali je Grozdetov lik v naši že tako razdeljeni družbi, lahko povezovalni element, ali bo delitev zgolj še poglobil?

Pisateljica Barta Golob in postulator Grozdetovega postopka mag. Igor Luzar.

Postulator Grozdetovega postopka mag. Igor Luzar je povedal, da Cerkev ni nikoli izrecno uperjala prsta v storilce in da gre v Grozdetovem primeru za vernega mladega človeka, ki je sledil evangeljskim načelom in je bil zanje pripravljen tudi umreti. Tak primer je lahko vzor mladim, ki velikokrat živijo in doživljajo naš svet, kot svet brez načel in evangeljskih vrednot.
Prav tako pa je mučenec Lojze Grozde lahko primer, kam pripelje totalitarna zaslepljenost, ko življenje nima več svoje vrednosti in ko posamezniki v imenu revolucionarnega „sodišča“ odločajo o človekovi primernosti ali neprimernosti. Zato je Lojze Grozde tudi svarilo naše zgodovine in opozorilo prihodnjim rodovom, da se kaj takega ne bi več zgodilo!

Praznujemo vse po vrsti: manj ali bolj pomembne državne in Cerkvene praznike, obletnice valet in matur, rojstne in godovne dneve vseh prijateljev in sorodstva. Obeležujemo različne svetovne dneve, dneve inštitucij, obletnice šol in ustanov, pomembnih mož in dogodkov. Skoraj vsak dan je primeren za kakšno (spominsko) slavje.
Slavja na nas delujejo različno. Včasih smo veseli, vzneseni, potočimo kašno solzo. Včasih bi radi samo da čimprej mine, da se razidemo in pospravimo (čustveno) kramo. Pri tem nam lahko ostali pomagajo, da se sprostimo, odpremo in po tem stvari navadno stečejo. Lahko je seveda tudi drugače.
Ta konec tedna sva praznovala 15 letnico poroke. Kako je čas hitro minil, mi je prišlo na misel. Najstarejša hči je že skoraj tako velika kot mama in po tem najbolj vidim, kako se je čas odmaknil. V goste sva povabila obe priči z družinama in tako nam je čas minil v obujanju spominov. Pregledali smo spominske poročne albume, modrovali o frizurah in modi, vmes pa smo se veliko smejali. Nekoč smo bili le štirje, precej mlajši, na začetku družinske in službene poti. Zdaj je bilo z nami devet otrok, živahen živ žav in drugačni načrti. Čas prinese svoje. Predvsem zavedanje o dragocenosti trenutkov. Nič več se ne zanašamo le na naključja (če ta sploh obstajajo). Življenje skušamo vpijati skozi vse pore. Množica vtisov je pristna, če jih doživiš sam, ne pa da ti jih servira TV, računalnik ali kak drug medij. Zato je lahko tudi sprehod v dežju nekaj lepega, kar te bogati in pusti sled.
Vesel sem, da lahko zapišem, kako je bilo teh 15 let blagoslovljenih. Kako sva se v tem času brusila in kako nama beseda ljubezen še vedno zveni sveže in osvežilno. In tudi vreme je zdržalo. Kot bi nama želelo sporočiti, da je bila tudi roka Vsemogočnega z nama. Človeku, ki v vsem vidi dobro, tudi majhne stvari pripomorejo k dobremu!

Tudi druga skupina Socialne akademije je uspešno pripravila študijski projekt. Pod vodstvom Milana Matosa so si izbrali zanimivo temo in zanimive goste. O 20 letnici demokratičnih sprememb in 19 letnici slovenske države so razmišljali prof. dr. Janko Kos in kolumnista Bernard Nežmah in Marko Crnkovič. Slušatelji so naredili anketo, ki je pokazala zanimive rezultate. Najbolj smo se nasmihali lestvici zaupanja pri nas. Če gre anketi verjeti, ljudje najbolj zaupajo...gasilcem! Sledijo slovenska vojska, nato policija, šolstvo. Čisto na dnu pa so mediji, vlada, sodstvo in stranke. Stvar je obenem absurdna in logična. Sicer pa so gostje odgovarjali še na vprašanje o naši družbeni situaciji danes, o nezaupanju v medije, o zmanjševanju pomena osamosvojitve v naši zavesti in podobno. Zanimivo je bilo in bo še bolj, ko bo oddaja na sporedu. Slišali jo boste neposredno pred največjim državnim praznikom, Dnevom državnosti 23. junija ob 17.h v terminu oddaje Pogovor o.

Trije sodelujoči: Bernard Nežmah, Milan Matos in Janko Kos.