Ko smo se to jutro peljali čez Liko je bila temperatura zunaj na nekaterih mestih 0 stopinj. Dolgi travniki ob avtocesti so bili prekriti z belino. Kot bi že padla prva slana. Jesen je tu.

Za tunelom sv. Rok pa se je termometer dvignil na 15 stopinj in ob sončnem vremenu in mirnem morju je izgledalo da bomo užili še nekaj poletja. Morje v Zadru ima 21 stopinj in preko dneva bi se lahko ogrelo še za kako stopinjo.

To so najlepši trenutki na morju. Kolone turistov so se poslovile, domačini so v službah ali pa so si po naporni turistični sezoni zdaj sami privoščili nekaj oddiha. Mir, blaženi mir, s praznimi plažami, prijetnimi temperaturami in še vedno toplim morjem. Na trajektu proti našemu otoku je kakih 30 potnikov, na otoku nas bo izstopilo 7. Kot bi se čas ustavil za kakih 60 ur.

Na blagoslovitvi kapele in oltarja Lojzeta Grozdeta v Stiški baziliki, je bilo lepo in slavnostno vzdušje. Polna cerkev, ki je sprejela Grozdetove relikvije, je nekako skupno začutila vzvišenost trenutka. Grozde je prav iz njihovih cerkvenih klopi, kjer je bil prvega januarja 1943 pri 10. maši, odšel proti Trebnjemu in Mirni in s tem v smrt. V njihovi starodavni baziliki je našel zadnje duhovno okrepčilo pred smrtjo in zato je njegov »povratek« sem, v obliki relikvij, razumljiv.

Mašo je daroval novomeški škof Glavan ob navzočnosti stiškega opata, stiškega župnika in postulatorja Grozdetovega beatifikacijskega procesa.

Ob koncu predstavitve slike, sem župljanom zaželel, da bi Lojzetovo navzočnost v Stični sprejeli in se mu priporočali v prošnjah in molitvah. Tudi sliko bodo, upam blagohotno, doživljali kot iskren poskus približanja njegovega kratkega življenja tistim, ki iskreno iščejo dušni mir. Lojze nam pravi: »Pot je jasna!«

Poletja je skoraj konec. Ker smo bili na dopustu že pred mesecem, se ga že skoraj ne spominjam več… Zato pa imajo otroci še nekaj dni počitnic. Naša najstnika sta bila z babico in dedijem na Madžarskem. Kar niso mogli prehvaliti videnega. Budimpešta je podobna Pragi, so skupno ugotavljali. Pridno so fotografirali in vesel sem bil, kaj je nastalo. Pravzaprav nekaj odličnih slik.

Budimpešta ponoči in pogled na parlament.

Počitnice so za otroke poseben čas. Najprej jim je zelo všeč, da ni več šole s predpisanim urnikom in lahko pospijo malo dlje. Če pa to traja predolgo, se začnejo dolgočasiti in po glavi jim rojijo „muhe“ (da ne napišem neumnosti).

Tako smo se odpravljali na kopanje v Atlantis. Vse je bilo že pripravljeno, kopalke v torbi, brisače in kreme za sončenje prav tako, (moja služba je bila popoldanska) nato pa je zazvonil telefon... Bil je oče, ki ga je zelo zanimalo, če je bila včeraj kakšna nevihta v Ljubljani (kajti bil je na Dolenjskem in tam je nekaj deževalo...).Še vse kaj nepomembnega ga je zanimalo, končno pa je le izustil, da sta včeraj s stricem nekaj brkljala v „hosti“ in mu je na glavo padla veja. V bolnici so ga zvečer oskrbeli, zdaj pa ima nekaj šivov in ne bi ravno sam vozil domov. (Ne bi niti o vplivu včerajšnje polne lune.)

Otroci so zastrigli z ušesi. Ko sem že mislil, da bodo začeli protestirati, saj imamo ja plan in smo vse zmenjeni, imamo celo spakirano..., se obrnili ploščo. Seveda gremo po dedija! To je ja bolj važno od namakanja v vodi, to je višja sila. Na plavanje bomo šli že drugič. In res smo sedli v avto in se peljali ponj. Oče nas je sprejel, kot Peter Čeh (oni nogometaš, ki ima na glavi poseben ščitnik). Tako se je duhovito izrazil najstarejši sin, ki je velik nogometni navdušenec.

Ko smo opravili vse okoli zdravja, nam je ostalo še toliko časa, da smo se ustavili na skupnem kosilu in drobnem nakupu. Otroci so zadovoljno klepetali, kako smo pomagali in kako je bilo to pomembno. Dan ni padel v vodo, ampak je dobil novo dimenzijo. Na kopanje bomo šli drugič, dober občutek pa je ostal. Tudi meni. Očitno z ženo nisva čisto zamočila z vzgojo...

Na teden popijemo približno 14 litrov mleka. Otroci imajo vsaj en obrok dnevno na mlečni osnovi. Kuhamo gris ali kosmiče, čokolinom in različnim žitnim kroglicam pa se skušamo čimbolj izogibati (vedno seveda ne gre). Glede na količino ni čudno, da smo se »abonirali« na mlekomatu, ki je na bližnji kmetiji. Tako »ubijemo dve muhi na en mah«. Mleko je precej cenejše (60 centov) in še od krave je (kar za ono iz mlekarne, ki zdrži po pol leta ne morem ravno trditi…).

Pa ne bo tekla beseda o kakovosti mleka, ampak o pozabljivosti in poštenosti. Ko smo v četrtek zadnjič polnili zalogo mleka, se je zgodilo, da smo ključek na katerem je shranjena določena vrednost, pozabili v reži mlekomata. Tega do danes, ko nas je pot spet vodila po novo zalogo, niti nismo vedeli. Na vratih pa se je začelo. »Kje pa je ključ?« »Kaj sem imel takrat oblečeno, morda je v kakšnem žepu?« »Poglejmo še v avto, morda je v kakšnem predalu?« Pa seveda ni bil…

Ni bilo druge, na hitro smo morali zbrati določeno število kovancev (zakaj mlekomati delajo samo na kovance?) in vzeti pot pod noge. Kot bi bili domenjeni, je bil, kljub pozni uri, eden od domačih še pokonci in to celo ob mlekomatu.

Od tu naprej si lahko zgodbo predstavljate sami. Dejansko so našli pozabljeni ključek v reži aparata in ga shranili do danes. Malce so nas preverili, če je ključ res naš, ampak če slutiš da si ključ pozabil tam in da tudi veš koliko denarja je še na njem, potem si pač pravi. »Napišite svojo telefonsko na ključ,« so svetovali, »bomo drugič hitreje vedeli za koga gre!«

Seveda bi šlo lahko tudi drugače in ostal bi slab okus pa jeza na lastno pozabljivost. Tako pa sva se z ženo vrnila z dobrim občutkom, da ljudje okoli še opazujejo in povedo lastnikom kmetije o najdenem predmetu, ti pa so bolj zadovoljni, da so lastnika našli, kot da bi se veselili nekaj deset lahko pridobljenih evrov.

Morda je primer nekoliko šolski, kaže pa, da v vsej poplavi takih in drugačnih barabij o katerih nas dnevno obveščajo mediji od tod in tam, še vedno najdemo primere, ki to demantirajo. Ljudje smo po naravi dobri in pošteni, tudi danes, tudi tukaj.