Prihodnji teden se, podobno kot lani, spet odpravljamo na kolesarjenje. Lani smo kolesarili po Slomškovi poti od Ponikve do Št. Andraža in naslednji dan od tam do Maribora. Letos pa se ob Malem Šmarnu odpravljamo na Višarje. Začeli bomo v torek 7. septembra zjutraj na Brezjah odkoder se bomo preko Breznice in Dovjega odpeljali do Kranjske gore in nato do Trbiža. Zvečer naj bi izpod Višarij pripravili tudi oddajo »Juretov večer« v živo.
Poti je le za kakih 70 km, pa še ta ni posebno zahtevna, tako da se obeta prijetno romanje. Vseskozi se bomo oglašali tudi v radijski program. Naslednji dan se bomo peš povzpeli na Višarje in od tam prenašali praznično sv. mašo. Kot lani bom tudi tokrat vzel s seboj fotoaparat, da bo vse dokumentirano in tudi sprotno na spletu. Tiste, ki imate čas in voljo pa vabim tudi, da se nam pridružite. Saj veste, več kot nas bo, lepše bo.

In še fotografija dela ekipe od lani: (od leve) Blaž Lesnik, Urša Sešek, Urška (tedaj še Rutar, danes) Hrast, avtor, Helena Škrlec, Nataša Ličen in Jure Sešek.

Prvi september prinese poleg meteorološke jeseni, ki je sicer letos nastopila že kak dan prej, tudi novo šolsko leto. Parkirišča pred šolo so polna, starši se pogovarjamo, kaj vse smo doživeli med počitnicami. Otroci vdihujejo vonj po novih zvezkih in barvicah, opazujejo nove učiteljice. Nekatere imajo samo nove frizure, nekatere nove priimke... Kaj vse bo prineslo novo šolsko leto? Zavarovalnice so se takoj odzvale in poslale ponudbe, za vsak primer, če se komu kaj zgodi. Na mizici je vrsta ponudb, za sinove nogometašev in hčerke baletk. Ravnateljica potrpežljivo razlaga novo-stari šolski red. Učiteljice kličejo učence in vsi skupaj korakajo proti svežeprebeljenim razredom. Buške in zamere od lanskega leta so se pomirile, stari prijateljčki razpravljajo o počitnicah in delajo načrte, kako bodo igrali žogo.
A vse to so le zunanji vtisi. Kaj se plete znotraj? Kako te lahko zavaruje zavarovalnica, če doma ne dobiš občutka za varnost? Koliko otrok bo odšlo v šolo in ne bodo vedeli, ali je šola le kratkočasna zabava v času, ko sta starša v službi, ali resna zadeva, ki pripravlja na življenje? O tem lahko razmišljamo starši. Otroci pa si ne delajo velikih problemov. Zakaj bi si jih le! Tudi mi si jih nismo, ko smo bili v njihovih letih. Zato naj ostane le delček vtisov, pa čeprav zunanjih, ki so lepi in vzpodbudni. Že jutri bo namreč nov dan in zvezki ne bodo več dišali (samo) po novem...

Ko sem zadnjič razmišljal o spominu in spominih, nisem povedal za zanimivo vajo, ki jo vsakemu priporočam. Namreč »brskanje« po spominu, ki pripelje do prvega spomina. Kam seže vaš prvi spomin? Koliko ste bili stari, kje ste živeli in seveda kaj se je takrat zgodilo? Skušajte to opisati čimbolj polno, s čimveč podrobnostmi. Rezultati bodo nedvomno zanimivi in presenetljivi.
Moj prvi spomin sega v poletje ali zgodnjo jesen leto po rojstvu. Spominjam se, da sem že racal, nedvomno pa sem še nosil plenice. Takrat smo še živeli v Savljah, kjer sta bila moja starša podnajemnika pri gospe, ki se je pisala Dornik. Spominjam se, da sem počasi zavil okoli vogala hiše. Tla so bila betonska in za hišo so morale biti stopnice z robnikom ob strani. Vse skupaj je oblivala zelena svetloba, ki je prosevala čez košato drevo. Zelena je bila tudi hiša. Če bolje pomislim, je bilo po intenzivnosti barv bolj poletje kot jesen. Nekaj sem že brbljal, kajti spominjam se tudi, kaj sem povedal mami, ko sem se vrnil izza vogala hiše, tako bolj na široko. Bil je le en zlog, ki sem ga dvakrat ponovil. Kaj je bilo potem, kako je odreagirala, tega se več ne spominjam.
Večkrat se sprašujem, zakaj se spominjam ravno tega dogodka, kakega drugega pa ne? Kaj je bilo takega v tisti kombinaciji zelenih tonov, da se mi je tako vtisnila v spomin? In če zdaj na hitro izračunam, je moral biti to avgust leta 1970. Se pravi natanko pred 40. leti. Ups, tole pa je zame res osupljivo.

Zjutraj ob koncih tedna, ko oče in mama ne hitita v službo, še preden otroci pokukajo izpod oddeje, se po hišah in stanovanjih v sobe prikrade vonj po beli kavi in svežem kruhu. In otroci, ki sprva še krmežljavo mežikajo, se odpravijo za tem vonjem in v obednici doživijo pravo malo jutranje presenečenje. In kakšno je to malo presenečenje? Nič posebnega in nič velikega. Le nasmejana starša za mizo in dobra volja, ki se širi in raste kot vzhajajoči kruh. In cel dan bo izgledal lepše, samo zaradi dobrega začetka.

Gre za nezahtevno pot, ki jo brez težav zmoremo tudi z malimi otroki. Iz Maribora se lahko odpravimo z avtobusom ali pa avto pustimo ob vznožju Pohorske vzpenjače. Pot potem nadaljujemo do Mariborske koče, ki je prva na poti Slovenske planinske transverzale. Od tu pa do Ruške koče na Arehu je ura in pol zložne hoje po gozdu, kjer je treba premagati le 200 metrov nadmorske razlike. Ta pot je v znamenju slikovite narave, lepega razgleda na tamkajšnje smučišče in predvsem na visoke, sloke iglavce. Ob Ruški koči nas pričaka še mogočna cerkev sv. Areha, ki je pravzaprav posvečena sv. Henriku, le ljudska beseda je njegovo ime spremenila v Areha.

Posebna svetloba sveti skozi pohorske iglavce.

Izjemno slikovita cerkev sv. Areha v neposredni nbližini Ruške koče.

In če hodiš z odprtimi očmi, vidiš marsikatero lepoto ob poti. Travniške rože niso nikoli osamljene...