Na rojstni dan pesnika Franceta Balantiča pišem o dveh duhovnikih, ki sta odšla na večno srečanje k Očetu. Pred nekaj dnevi je umrl Jože Topolovec Haložan, ki je bil tudi pisatelj in urednik Oznanjenja. V soboto pa je umrl Jožko Kragelj, eden od na smrt obsojenih duhovnikov na Tolminskem procesu, ki je bil prav tako urednik, pisatelj in pesnik.
Haložan je bil Štajerec, doma v krajih pod Donačko goro, Kragelj pa Primorec iz Mosta na Soči. Oba sem imel čast spoznati in se iz njunih izkušenj tudi kaj naučiti.
O Topolovcu sem nekoč že pisal, zato morda le nekaj zadnjih utrinkov. Še pred kakim mesecem so me klicali iz arhiva NUK-a in spraševali po njem. Kako da so se obrnili name, me je zanimalo. Po zapisu na blogu, je bil odgovor. Povedal sem jim, da je g. Jože v domu ostarelih v Celju in da je še kar aktiven, saj mi je pred nekaj meseci poslal zadnjo knjigo »Jože in Domen in legenda o Oznanjenju«. Povest o Jožetu je bržčas avtobiografska, saj opisuje ostarelega duhovnika, ki ga pestijo različne bolezni. Tako je prisiljen iskati zavetje v Domu varovancev v Celju. Njegova edina želja je še, da bi doživel zlato mašo, potem pa spozna, da je vsaka dobro opravljena maša v resnici zlata… Prvega aprila sem ga še zadnjič obiskal in takrat je nastala zgornja fotografija.
Jožka Kraglja sem obiskal v Vipavi pred leti, ko je izšla njegova knjiga Moje celice. Presenetil me je njegov optimizem, odprtost in jasen pogled, skorajda uvid, ki ga ima lahko samo nekdanji zapornik - duhovnik. Nikoli ne bom pozabil njegovega opisa srečanja z mamo v zaporu v Tolminu, ko jo je opazil skozi zamreženo okno kleti, kjer je bil zaprt. Morda je najbolje, da ga kar navedem:
»…Okrog devete ure je stopila na dvorišče moja mama. Črno je bila oblečena, z ruto na glavi in nahrbtnikom na rami. Prva se je opogumila, da potrka na trda srca, da povpraša po meni in odda nekaj perila, verjetno tudi nekaj hrane. Mati premore vse. Ko gre za sina, je pripravljena tudi na psovke in poniževanja. Stisnilo me je pri srcu. Bleda je bila, v njenih očeh sem videl utrujenost, žalost. Zakašljal sem.
Obstala je kot okamnela. Njen obraz je postal voščeno bled. Zbegano je pogledovala sem in ter tja, švigala z očmi in iskala odkod je prišel ta glas. V kašlju je spoznala moj pozdrav, moje trpljenje in mojo zapuščenost, hkrati pa tudi klic na pomoč.
Tudi ona je zakašljala. Hotela mi je povedati, da ni pozabila name, da sočustvuje z menoj, da me ljubi prav tako, kot me je doslej…«
O obeh pripravljam spominsko oddajo »Naš gost«, ki bo na sporedu v soboto 11. 12. ob 18.30. V njej bomo predvajali odlomke njunih pričevanj.
