Sneg mede in nanaša puh na spomine… Ti mi segajo v leto 1994, ko smo ravno začenjali s programom radia Ognjišče. Dober mesec pred uradnim začetkom smo na naših frekvencah vrteli samo glasbo in zvočno opozorilo, da se bo redni program začel 28. novembra. Ob 17. uri se je oglasil generalni avizo. V studiu sta sedela Marjan Šneberger in Ida Baš. Pridružil se jima je tudi glavni in odgovorni urednik Franci Trstenjak. Na hodnikih kletnih prostorov Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu, je bila gneča. Vsi sodelavci, povabljeni gostje, prijatelji in podporniki ideje o katoliškem radiu, smo si podajali kljuko. Prišel sem nekaj prej in tajnica Sonja me je, ko me je videla, na vratih obrnila, naj se grem bolj slavnostno obleč. Kaj pa smo takrat vedeli o protokolu?
In potem so nas sveže voditelje, od katerih nihče ni imel omembe vredne radijske kilometrine, povabili pred mikrofon. Z nekaj besedami smo se predstavili in povedali katero področje bomo pokrivali. In to je bilo za prvič vse. Zdi se mi, da nisem bil preveč zgovoren.
Spominjam se, da smo imeli »škatlo« v kateri je bilo 200 zgoščenk (morda tudi več?) in je bila povezana z računalnikom (Amiga). To je bil takrat vrhunec tehnologije. Nekakšen računalniško krmiljen »jukebox«. Na ekranu je tehnik izbral pesem, ki se je predvajala naslednja.

Odmev na začetek je bil izjemen. In zdaj smo tukaj že 16 let. Težko si je predstavljati, kaj vse se je spremenilo. Za začetek tehnologija. Prispevke in oddaje smo začeli snemati še na kasete. Tudi glasbo smo na začetku predvajali iz CD-predvajalnikov in celo vinilnih plošč. V nekaj letih se je vse spremenilo. Danes »v živo« na programu, zgoščenke skoraj ne moreš predvajati. Vse gre preko računalnika.
Sneg še vedno gre, jaz pa sem se skoraj malo raznežil. Nekako slavnostno se počutim. Nikoli si nisem mislil, da bom glede na svojo likovno in pedagoško izobrazbo, pristal na radiu. In to samo zato, ker me je p. Pavle Jakop, kot bralca Božje besede, poslal na avdicijo. Kaj bi drugače delal danes? Nimam pojma.