»Volk in jagnje se bosta skupaj pasla, lev bo jedel slamo kakor govedo in kača bo imela prah za svoj kruh. Ne bodo škodovali ne uničevali na vsej moji sveti gori, govori GOSPOD.« Iz 65,25
Omenjena vrstica govori o časih, ko bo na svojo pot stopil Mesija. To bo vsekakor poseben čas, čas ko se bodo dogajale stvari, ki jih sicer v naravi ne (ali pa vsaj zelo redko) vidimo. Nekaj takega se je zgodilo danes. Ne verjamete? Ste začudeni? Naj pojasnim.
Zgodilo se je, da zaradi množice ljudi nismo mogli stopiti v… cerkev. Dobro, malo pretiravam. V vrsti smo stali pred cerkvijo in čakali na vstop. Danes v nedeljo 26. decembra 2010 popoldne, se je zgodilo, da so ljudje »drli« v cerkev. Kaj se je zgodilo? Je v Ljubljani nastopil kak izjemen pridigar? So kaj zastonj delili? Sta se delila milost in odpuščanje?
Nič od tega. Ljudje so stali pred frančiškansko cerkvijo in čakali, da si bodo lahko ogledali jaslice. Ali ni zanimivo, da lahko jaslice, kljub svoji anahronističnosti, celo arhaičnosti, privabijo toliko ljudi? Kot bi res nastopili mesijanski časi… Očitno lahko pridigajo tudi jaslice in zastonj ponujajo pogled v nekaj nostalgičnega. In to kljub temu, da lahko ljudje vidijo le kipca moškega in ženske, izključena iz družbe, v eksistencialni stiski, ki sta rodila na robu higienskega minimuma…
Morda je to dober namig Cerkvi, kako lahko nagovori tudi tiste, ki cerkvenega praga sicer ne prestopijo.

24. december je že praznični dan. Je kakor dolg večer, ki traja 24 ur. Sveti večer. Podoben je zaklenjenim vratom, ki se odpro, da skoznje stopimo v božič, v srečo. To je skrivnostno pričakovanje, tako za otroke, kot tudi za odrasle.

In potem se bo v negibnosti trenutka rodil Kristus. Če smo na to pripravljeni, se lahko rodi tudi v nas.

V tem trenutku lahko pomislim na svoje rojstvo, na rojstva svojih otrok. Vsako novo življenje je čudež. In Kristusovo rojstvo je čudež vseh čudežev. To je doživetje, ki se nikoli ne izčrpa, ki nam vedno vzbuja hvaležnost. Hvaležnost Stvarniku za vse, kar živi!

Nerodnih trenutkov je veliko in več vrst, ampak tisti z mobilnikom znajo biti še posebej nerodni. Sinoči sem bil na koncertu in v trenutku med dvema točkama je zazvonilo. Pravzaprav zaigralo, saj ima večina namesto zvonjenja izbrano kako melodijo. Nekdo je, ob občutku da bi se najraje udrl v zemljo, nervozno „kopal“ po torbi in iskal mobilni telefon, pianist je galantno čakal, da melodija utihne, ljudje so se nervozno presedali, nekateri bolj občutljivo so celo glasno stokali, kot bi jih bolelo. Ko je končno utihnilo in se je zaslišala glasba klavirja, se je skoraj čutilo, kako se je nekaterim odvalila „skala“ od srca.
Nekoč, bilo je pri maši ob prazniku sv. Frančiška Saleškega zavetnika novinarjev, je zazvonilo pri pridigi, ki jo je imel sam nadškof (zdaj kardinal). Rode je „motnjo“ sprejel s humorjem in razumevanjem. Morda zato, ker je bil zvok telefonske melodije državna himna. Vsekakor pa trenutek ni bil prav nič humoren za imetnika telefona, ki je pozabil telefonu izklopiti glas.
Spominjam se tudi neke tiskovne konference, ko je zazvonilo sredi predstavitve knjige nekega zelo eminentnega avtorja. Ta je v svoji veličini grdo gledal izza katedra, med zbranimi novinarji pa se jih je v besno iskanje telefona podalo kar nekaj, vendar ne tisti kateremu je zvonilo. Ko so vsi preverili, da ne zvoni njihov telefon, zvonilo pa je še kar naprej, je dotični le spoznal, komu zvoni. Zadrega je trajala do izteka intervala.
Spominjam se še primera iz neke cerkve, kjer je zazvonilo nekje sredi maše. Nihče se ni zganil in telefon je odpel svojo melodijo do konca. Neka starejša gospa si ni upala poiskati telefona in je raje „molila“ da čimprej mine.
Vse to mi je prišlo na misel, ko berem da bi se Slovenci med posameznimi storitvami elektronskih komunikacij najtežje odrekli mobilnim telefonom. Kar 64 odstotkov anketirancev namreč ne bi želelo prekiniti naročniškega razmerja za storitve mobilne telefonije.

Vsako leto, zadnji konec tedna pred Božičem, pišemo voščila. To je pravi družinski projekt. Vanj damo del sebe, zato se ob tem še posebej potrudimo. Včasih ročno izdelamo vsa voščila, včasih poiščemo primeren fotografski motiv in ga natisnemo, včasih naročimo unikatne poštne znamke, sami si izmislimo besedilo in se tudi vsi podpišemo…
Pišemo prijateljem in znancem, takim s katerimi se večkrat vidimo, pa tudi takim, s katerimi nam je božično voščilo edini stik v celem letu. S tem se jih spomnimo in povemo, da imamo skupno zgodovino, dogodke na katere se še vedno radi spomnimo. Čestitke potujejo v naše mesto, pa tudi po mnogih krajih v Sloveniji in tudi prek meja in morij. Letos smo napisali 106 voščil (in verjetno bomo še kakšno). Priprava z izvedbo je bila dolga tri dneve. Vmes smo se pogovarjali, si pravili šale, prižgali kadilo, poslušali glasbo.
Božična voščila tudi radi prejmemo. Vsako posebej se nam zdi kot zaklad povezanosti. Pove nam, da se še nismo izgubili in da nam za druge ni vseeno. Prazniki so lepši tudi zaradi voščil.

Nocoj smo se spet podali na pot. Na pot z Marijo in Jožefom, proti Betlehemu. V cerkvi že nastajajo jaslice, tudi božična drevesca so že postavljena, a še neosvetljena. Vidi se, da se nekaj godi, vendar čas še ni napočil… Jožef in Marija gresta spredaj, potem za njima ministranti in nato še otroci z lučicami. Procesija poteka v zatemnjeni cerkvi in lučke opisujejo pot svetlobe. Ob tem prepevamo pesem o tem kako gresta Jožef in Marija v mesto Betlehem, tam iščeta prenočišče, pa večerjo, končata pa v hlevu, kjer se zgodba zaenkrat zaključi. Božična devetdnevnica ponuja lepo pripravo na dogodek rojstva, ki ga bomo kmalu praznovali. Vedno pa mi je žal, ko vidim kolikim te »blažene« minute priprave, uidejo zaradi drugih »pomembnejših« stvari. Drugega ne morem storiti, le mislim nanje in jim želim blagoslova.