Nerodnih trenutkov je veliko in več vrst, ampak tisti z mobilnikom znajo biti še posebej nerodni. Sinoči sem bil na koncertu in v trenutku med dvema točkama je zazvonilo. Pravzaprav zaigralo, saj ima večina namesto zvonjenja izbrano kako melodijo. Nekdo je, ob občutku da bi se najraje udrl v zemljo, nervozno „kopal“ po torbi in iskal mobilni telefon, pianist je galantno čakal, da melodija utihne, ljudje so se nervozno presedali, nekateri bolj občutljivo so celo glasno stokali, kot bi jih bolelo. Ko je končno utihnilo in se je zaslišala glasba klavirja, se je skoraj čutilo, kako se je nekaterim odvalila „skala“ od srca.
Nekoč, bilo je pri maši ob prazniku sv. Frančiška Saleškega zavetnika novinarjev, je zazvonilo pri pridigi, ki jo je imel sam nadškof (zdaj kardinal). Rode je „motnjo“ sprejel s humorjem in razumevanjem. Morda zato, ker je bil zvok telefonske melodije državna himna. Vsekakor pa trenutek ni bil prav nič humoren za imetnika telefona, ki je pozabil telefonu izklopiti glas.
Spominjam se tudi neke tiskovne konference, ko je zazvonilo sredi predstavitve knjige nekega zelo eminentnega avtorja. Ta je v svoji veličini grdo gledal izza katedra, med zbranimi novinarji pa se jih je v besno iskanje telefona podalo kar nekaj, vendar ne tisti kateremu je zvonilo. Ko so vsi preverili, da ne zvoni njihov telefon, zvonilo pa je še kar naprej, je dotični le spoznal, komu zvoni. Zadrega je trajala do izteka intervala.
Spominjam se še primera iz neke cerkve, kjer je zazvonilo nekje sredi maše. Nihče se ni zganil in telefon je odpel svojo melodijo do konca. Neka starejša gospa si ni upala poiskati telefona in je raje „molila“ da čimprej mine.
Vse to mi je prišlo na misel, ko berem da bi se Slovenci med posameznimi storitvami elektronskih komunikacij najtežje odrekli mobilnim telefonom. Kar 64 odstotkov anketirancev namreč ne bi želelo prekiniti naročniškega razmerja za storitve mobilne telefonije.