Odšel je umetnostni zgodovinar in kritik prof. Mirko Juteršek. Njegov podpis je tudi v mojem indeksu, saj nam je na fakulteti nekaj časa predaval Umetnostno zgodovino. Bil je neklasični profesor s širokim znanjem, ki nas je z besedami vedno spodbujal in izzival. Tudi po študiju smo se večkrat videli na odprtjih različnih razstav, ki jih je otvarjal ali obiskal. Spominjam se kako je razlagal, da je „Podgurc“, doma iz Podgorja pri Kamniku in kakšna so bila povojne leta v Kamniku pri frančiškanih. Nekoč sem mu omenil, da se večinoma ukvarjam s sakralnim slikarstvom, pripomnil je, da je to zelo zahtevno, ker mora ustrezati več dejavnikom. „Ne moreš biti tako svoboden in inovativen, kot ti nalaga postmodernizem, ustrezati moraš prostoru in liturgiji, hkrati pa ne smeš zapasti sladkemu podobarstvu,“ mi je dejal takrat.
Na razstavi Risba na slovenskem v Narodni galeriji, kamor sem pripeljal male „slušatelje“ moje likovne šole, se je razgovoril risbi Janeza Šubica Rafaelova smrt, s katero je v Benetkah diplomiral. Otrokom je plastično razložil, kako so študentje takrat cel prizor, ki ga je Šubic izrisal s svinčnikom, postavili kot gledališko kuliso. Diplomiral je kot najboljši v letniku, žal pa kasneje ni v polnosti uresničil velikih potencialov, ki jih je kazal. Otroci so ga poslušali z odprtimi usti...
Juteršek se je od ostalih kritikov ločil tudi po tem, da ni delal velike razlike med „šolanimi“ in "amaterskimi" slikarji. Razstave je odpiral tako enim kot drugim... To so mu nekateri bolj etablirani kolegi tudi zamerili, a (kot se mi je zdelo) se za to ni nikoli menil.

Že nekaj časa me je vleklo na dolenjsko, na kraj kjer so ubili Lojzeta Grozdeta. Lepi dnevi sredi zime so to omogočili. Ob potoku Vejeršca, ki mirno teče pod že skoraj obnovljenim mirenskim gradom pelje pot. Po njej smo se odpravili od gostilne Francka v Mirni, tam pa je tudi začetek pohodne poti »Speča lepotica«. Ta vodi ob ribniku, kjer se na desni kažejo razkošni obrisi gradu, ki ga je pozabi iztrgal prizadevni prof. Marko Marin. Potem pot zavije na levo na makadamsko pot in že kmalu lahko na levi strani zapazimo znamenje križa pod veliko skalo. Do tja so partizani v noči po mrazu vlekli mučenega Grozdeta in ga tam ustrelili. Nekaj presunljivega je v tem kraju.
Otroci so našli Grozdetovo truplo med zvončki skoraj dva meseca po zločinu. Na sosednjem hribu, kjer je sončna lega, že cvetijo.

Na sam Prešernov dan je Zavod za turizem in kulturo Žirovnica pripravil »Pohod po Poti kulturne dediščine« od Žirovnice do Vrbe. Če je lansko leto (po mojih nepreverjenih podatkih) to pot prehodilo 80 pohodnikov, pa nas je bilo letos, zaradi lepega vremena, vsaj 10 krat več (tokrat gre za mojo oceno). Vsak pohodnik je na začetku dobil izkaznico, ki jo je na vsaki točki dopolnil z žigom. Slikovita pot nas je vodila od Čopove rojstne hiše v Žirovnici, do aleje slavnih slovenskih rojakov pred šolo v Zabreznici, nato do Janševega čebelnjaka na Breznici in Finžgarjeve rojstne hiše v Doslovčah. Pot se je nadaljevala do Rodin kjer je rojstna hiša Janeza Jalna ter sklenila v Vrbi pri cerkvi svetega Marka in Prešernovi rojstni hiši.
Lep sončen dan je na plano izvabil veliko pohodnikov, ki so se v spremstvu vodnikov organizirano pomikali od točke do točke. Na vseh točkah so organizatorji poskrbeli za topel napitek in prigrizek, da smo 8 kilometrov dolgo pot lažje premerili. Pravzaprav je bila pot do kraja, kjer smo imeli parkiran avtomobil, verjetno dolga 10 kilometrov in če prištejem še »sladko breme« v nahrbtniku, lahko mirno zapišem, da sem bil na cilju prav vesel sedeža… Pohod, ki je opredeljen kot nezahtevna pohodniška pot, naj bi sicer lahko opravili v dveh urah, vendar je zaradi ogledov rojstnih hiš in predavanj vodnikov vendarle treba računati vsaj štiri ure.
Vesel sem, da se naši mladeži pohod ni zdel »beden«, da so slišali marsikaj novega in da smo Kulturni praznik preživeli v duhu kulture, tudi telesne. O tem priča tudi fotogalerija.

Pri hiši Marije Čopa v Žirovnici smo dobili izkaznice in prvi žig.

Aleja slavnih rojakov z Antonom Janšo, Matijo Čopom, Francetom Prešernom, Franom Saleškim Finžgarjem in Janezom Jalnom.

Rekonstrukcija čebelnjaka Antona Janše v Breznici.

Iz Finžgarjeve rojstne hiše v Doslovčah.

Del muzejske hiše Janeza Jalna.

Množični prihod v Vrbo, kjer je bila ob 12.h maša v cerkvi sv. Marka in nato ob 13.h še proslava z državno udeležbo.

Nisem si mislil, da ima lahko pisanje bloga tak odmev. Ko me je v sredo poklical Uroš Slak in povedal da je prebral moje razmišljanje o mariborski finančni aferi, najprej nisem bil prepričan ali ne gre za potegavščino. Po precej obširnem pogovoru me je prosil za sodelovanje. Takoj se mi je odprla dilema kompetence. Namreč nisem ne ekonomist, ne klerik, nisem niti iz mariborske nadškofije, da bi lahko spregovoril o kakšnih novih dejstvih. A Slak je vztrajal, da rabi neko mnenje s terena, nekoga ki je kritičen do vsega, kar se z mariborskimi financami dogaja. In sem pristal, saj v resnici sem kritičen, še več sem zaskrbljen in mi ni vseeno kaj se dogaja.
Tako sem bil sinoči v družbi dr. Ivana Štuheca, dr. Bogomirja Kovača, Stojana Zdolška, dr. Janeza Grila, Marte Kos, dr. Jožeta P. Damjana in Aleša Guliča gost v Pogledih Slovenije na prvem programu TV Slo. Teza pogledov je bila, da je bila v ozadju poslovanja mariborske nadškofije slaba strategija, celo hazardersko vztrajanje na določenih projektih, ki so povezani z nemoralnostjo in da v tem primeru ni bilo pravega odziva. Vse skupaj se je hotelo zamolčati, informacij niso hoteli posredovati javnosti, še več, zavajali so! Slak in Treven sta škofiji očitala dvojno moralo. Nista se veliko uštela. Izmikanja je bilo veliko. Kljub temu se mi zdi, da odgovorni imajo imena in priimke in da to nikakor nismo in ne moremo biti vsi katoličani. Oddaja je pač bila kakršna je bila. Za vsem, kar sem tam povedal, stojim.
Po oddaji smo se nekoliko zadržali še v neformalnem pogovoru. Zanimivo se je z Guličem pogovarjati o tem, kako je bil pred leti eden prvih, ki je na radiu v Zasavju uvedel duhovno misel in Marti Kos razlagati pomen besede laik v cerkvenem smislu...
Po oddaji so zvonili telefoni, prihajali so SMS-i, za sodelovanje in besede se mi je zahvalil tudi nadškof Turnšek. Še danes sprejemam različne odzive, telefone in elektronsko pošto... Ne bi si mislil, da je bila stvar tako odmevna. Morda me je najbolj presenetila naslednja pošta:
„Se mi pa zdi, da boste prav načelni in artikulirani laiki, ki vero/Cerkev jemljete zares in zato terjate tudi jasno odgovornost vpletenih, delu struktur/klera pravzaprav postali celo večja nevarnost, kot sam finančni krah...“
Ja, morda je treba razmišljati v tej smeri. Ustanoviti neko združenje, ki si bo „od spodaj“ prizadevalo za večjo jasnost in preglednost znotraj Cerkve. Se še beremo. Sicer pa sprejemam predloge!

Včasih se stvari sestavijo tako, da ne uspeš niti zadihati med enim in drugim delom. Ljudje si podajajo kljuko in žal si zaradi naglice ne moremo pokazati prave naklonjenosti in domačnosti. Nekaj podobnega se je spletlo tokrat. Spletni portal Casnik.si smo predstavljali na radiu. Jani Drnovšek, p. Peter Lah, Aleš Čerin, Aleš Maver, Matej Kovač in moja malenkost, smo skušali v pogovoru z Alenom Salihovićem razložiti zakaj je pomembno, da imamo tudi tak mnenjski časopis, ki zastopa krščanska, laična, konzervativna stališča. Na tem polju je v Sloveniji vrzel, ki jo skušamo zapolniti ali vsaj »zakotaliti kamen, da se kaj prime…«

Še predno smo dobro zaključili sem z akademskim slikarjem Krištofom Zupetom posnel krajši pogovor ob izidu njegove nove knjige dnevniških zapiskov »Strpnost 4« in petkovem odprtju razstave, ki jo pripravlja v Horjulu. Tokrat bo razstavil serijo devetih avtoportretov, ki jih je naslikal v zadnjem letu, saj, kot pravi, drugih naročil nima. Slike za to razstavo je napravil kot obračun s seboj, s svojo starostjo in mladostjo hkrati.
Beseda še ni dobro zamrla in izpušni lonec avtomobila s katerim sem Zupeta odpeljal proti domu, se še ni ohladil, ko smo v branje že vzeli delo Franceta Tomšiča »Od stavke do stranke«, ki ga je ob Tomšičevi ženi uredila tudi dr. Rosvita Pesek. V družbi Peskove in Jožeta Dežmana smo potem razmišljali o 20 letnici slovenske države, ljudeh, ki so nas do tega pripeljali in tudi o dokumentu, ki je »zakuhal« proces proti četverici. Namreč morda ne veste, da ga je, posredno seveda, »zakuhal« pokojni Tomšič. Dokument, ki ga je zastavnik Borštner prinesel na Mikro Ado in se je kasneje znašel na Mladini je govoril o tem, da mora vojska in njena tajna služba KOS, spremljati delavske demonstracije. Nastal pa je na osnovi štrajka delavcev iz Litostroja leta 1987, ki ga je vodil France Tomšič!
In še za posladek… Ravno med kavo in slovesom od dr. Peskove, sta nas obiskala še dr. Alojz Demšar in dr. Petra Leben Seljak, avtorja skoraj 500 strani obsežne knjige, ki popisuje hiše na Žirovskem od leta 1500 do 1902.
Skratka, pisan dan. Ko prideš domov, nekaj časa zelo plitvo dihaš. Informacije in vtisi se mešajo v glavi, ko pa se bodo uredili, bodo ostali (lepi) spomini…