Več kot tedne dni po oddaji so me opozorili na hčerin nastop v oddaji Opus, kjer so predstavljali orglavca Daliborja Miklavčiča. Vedel sem, da so snemali, vendar pa, ker doma nimamo TV-ja, se nisem pretirano vznemirjal. Ko pa so me na to opozorili drugi, sem postal pozoren in tako smo posnetek pogledali preko spleta.
Moram povedati, da sem bil zelo presenečen. Pravzaprav je igrati orgle še nisem slišal, zato je bilo presenečenje toliko večje. Nisem vedel, da je punca tako dobra. Kot se je izrazil njen učitelj je »lačna glasbe«. Doma preigrava klavir vsak dan, ampak orgle so nekaj drugega. Vadi v domači cerkvi oz v Zavodu, zato je tam ne slišimo. Soočenje na TV-ju je bilo zato zame res šokantno. Obsedel sem skoraj brez besed, z mamo pa sta se zadovoljno muzali.

Kljub temu, da pri nas vsi smučamo, so se letošnje počitnice odvile drugače kot običajno. Z ženo sva si prizadevala, da so vsaj otroci imeli nekaj od njih. Tako smo izkoristili počitniške delavnice v Hiši eksperimentov, pa šolske smučarske dni, babica in dedi pa sta najstarejšo vzela s seboj na sneg za cel teden. Mladenka je prišla vsa navdušena in od sonca obarvana, ter hitela pripovedovati kako enkratno je bilo. Verjamem! O tem pričajo tudi fotografije, ki jih je posnela. Ko smo jih družinsko ogledovali in poslušali kaj vse so doživeli, nam je bilo nepopisno lepo. Nama z ženo pa se je milo storilo, ko je povedala, da ji je bilo zelo lepo, ampak da nas je pogrešala in da bi ji bilo ljubše, če bi smučali samo tri dni, vendar skupaj. Ne, to ni bila kritika babice ali dedija, ampak iskrena beseda o tem, da ji družina veliko pomeni.
Včasih kane kaj mehkega in toplega na srce in meni je, ko sem to slišal…

Pred leti sem služil vojsko v Sežani. VP 2950 – Sežana, taka je bila številka naše vojne pošte. Načeloma mi tam ni nič manjkalo. Oficirjem sem kuhal kavo, vsake toliko skočil v mesto, moji nadrejeni pa so me, na moje veliko veselje in prošnje, tudi »posojali civilnim strukturam« v Sežani. Lučka Čehovin, ki je bila ravnateljica Kosovelove knjižnice, me je večkrat porabila v knjižnici. Ravno sem končal SŠOF v Ljubljani, znal sem nekaj kaligrafije in tako sem pisal vabila na prireditve, pomagal pri oblikovanju plakatov in podobno. Ko so ostali z vojaško šaro maširali naokoli sem jaz sedel v knjižnici in »brusil peresa«. Verjemite, da mi je zelo ustrezalo.
Po dolgih letih sem bil spet tam. Z Lučko sva snemala oddajo Naš gost, ki bo v soboto na sporedu. Osupljiva je, knjižničarka, ki je z literarnimi večeri razgibala sežansko kulturno življenje, ravnateljica, ki je prijateljevala s sestrami Srečka Kosovela in ljubiteljica umetnosti, ki poskrbela za zapuščino slikarja Avgusta Černigoja. To so le tri stvari, ki jo delajo izjemno. Pravi, da brez narave, literature in umetniških slik, ne bi mogla živeti. Njeno stanovanje je prava galerija z izjemnimi umetniškimi deli, ampak pravo bogastvo se skriva v njej.
Še veliko bi lahko napisal, pa bom raje povabil k poslušanju oddaje v soboto ob 18.30, ko bo spregovorila sama.

Lastnik Appla, tehnološki guru, deloholik, eden najsposobnejših, najbogatejših in najprepoznavnejših zemljanov ima (skoraj) vse, nima pa zdravja. Kot berem so mu šteti tedni, obiskuje isto kliniko kot jo je pred časom pokojni igralec Patrick Swayze. Prepričan sem, da bi, če bi lahko, zdajle zamenjal vse tehnološke »igračke«, ki jih je z ekipami strokovnjakov ponudil pod svojo marketinško znamko, za nekaj dni življenja. A tega se žal ne da.
In ker gre za tako prepoznavno osebnost, mu seveda svet ne prizanaša. Koplje podatke o njegovem zdravju, išče njegove fotografije, špekulira o vrednosti delnic njegovega podjetja…, kot da bi bilo Stevu Jobsu to zdaj kaj važno. Če so novice o njegovem zdravju res tako resne, potem mu tako nič od tega ne more koristiti. Zato mi ga je žal, simpatičnega, karizmatičnega, uspešnega poslovneža, ki je življenje posvetil tehnologiji, si pridobil skoraj vse zaklade tega sveta, zanje navdušil množice, vse to pa se v luči neminovnega tuzemskega konca spreminja v prah.
Ob tem mi prihaja na misel podoba iz Lukovega evangelija, ki priča, da so se ljudje že v zgodovini zavedali svoje majhnosti in minljivosti. »Povedal jim je priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, zato je v sebi razmišljal: ›Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ Rekel je: ›Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine. Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.‹ Bog pa mu je rekel: ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?«

Tam kamor odhaja Steve Jobs in kamor bomo odšli vsi, ne moreš vzeti ničesar s seboj. Kristjani verjamemo, da le bogastvo tvoje duše šteje. Za tega pa ne skrbi marketing podjetja ampak osebna odločitev posameznika. Upam, da si je tega bogastva za večnost nabral tudi Jobs.

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja smo se študentje zbrali na likovni koloniji na gradu Mirna na dolenjskem. Tam nas je prijazno gostil prof. dr. Marko Marin, gledališčnik in umetnostni zgodovinar. Veliko smo ustvarjali, takrat še na ruševinah gradu. Spominjam se, da je bila dokončana le spodnja arkada in Marin nam je kuhal v neki kletni luknji. V sredini gradu so bili le ostanki nekoč mogočnega stolpa, vendar pa se nanj ni bilo najbolj varno vzpenjati.
V tem času se je marsikaj spremenilo. Grad je dobil nazaj svojo obliko, skoraj tako, kot so mu jo »ukradli« partizani, ki so ga zažgali iz preventivnih razlogov, da se v njem ne bi naselili okupatorji. Dr. Marin se je v tem času resda nekoliko postaral, a spomin mu še zelo dobro deluje. V nekaj minutah sva se spomnila vseh dogodkov iz tistega časa, sošolk in sošolcev, ki smo takrat na široko »polivali« barve po platnih in ustvarjali…
Sredi gradu že nekaj časa ni več ruševin. Tam se zdaj dviga osrednje poslopje z dvoranami in stopnišči. »Kako gre z denarjem?« ga sprašujem. Odmahne z roko. »Je Evropa kaj dala?« me zanima. Marin pravi, da gre evropski denar preko lokalnih skupnosti, sam pa tam ni najbolj popularen, saj obnavlja tisto, kar so nekoč podrli (verjetno njihovi očetje). »In oni so že vedeli, zakaj so podrli! Jaz pa zdaj to zidam nazaj.«
Že 50 let zida. Grad je dobil v najem za 99 let. Čuden graščak je. V ponošenih čevljih, s šalom in kapico. Namesto sijajnega izgleda in vsaj malo glamurja, mu sledi krdelo mačk in nekatere od njih mu sledijo tudi na obhodu, ko z iskrivimi besedami razlaga grajsko zgodovino, ljubeče boža stare kamne in razkazuje ogromno delo, ki je že opravljeno. »Pa zdaj?« me zanima. »Gremo naprej!« odvrne in začne razlagati, kakšne načrte vse še ima. Tu naj bi bila gledališka dvorana, tam prostor za vaje. Grad naj bi bil nekoč spet kulturno in intelektualno središče.
Presune me, da mu takrat pred toliko leti, nisem verjel, da je na tak način mogoče obnoviti grad in mu spet vdahniti dušo. Ampak z jasnim ciljem in trmo je presegel vsa pričakovanja. Zato seveda zdaj nimam nobenega razloga, da mu ne bi verjel, da se bo Speča lepotica nekoč spet prebudila…