Sinoči smo bili na Brezjah. Na večeru slovenskih krščanskih izročil. Nek poseben spokoj sem začutil v duši. Bilo nas je kakih tisoč, ki smo prišli k Mariji Pomagaj, vsak s svojo mislijo, prošnjo, zahvalo. Nek poseben mir in blagoslov je bil v zraku. Posebej me je nagovorila procesija z lučkami po vasi. Na oknih so gorele sveče, z zvonika so odmevale Lavretanske litanije, ljudje so molili in peli. V tem času so odpadle med nami vse razlike in pregrade. Bili smo kot ena družina, neznani znanci.

Somaševanje je vodil mariborski nadškof Marjan Turnšek, ki je imel odlično pridigo.

Tudi na ven je izgledalo malo mistično, ko se je začela procesija. Dan se je prevesil v noč in v bogato modrino so svetile svečke.

V procesiji z Marijo pomagaj.

V času, ko Slovenci doma pridelamo le še 40 odstotkov hrane, ki jo potrebujemo, je vsak kdor se ukvarja z vrtom ali njivo malo eksotičen. Pa gre bolj za veselje nad življenjem, ki raste in se razvija, kot pa nad dobičkom, ki bi ga človek od tega imel. Kakor koli že, njivica, ki jo je s pšenico posejala tašča, dobro uspeva. Pšenice ne bo veliko morda za vrečo ali dve, ampak kruh, ki ga bo iz tega pripravila, bo popolnoma domač.
Žitni klasi so me kot fotografa vedno privlačili. Drobni laski nad vsakim zrnom tvorijo posrečeno draperijo. Vsak posebej je enkraten, vsi skupaj pa se majejo kot plesalci v vetru. Če je še ozadje pravo, lahko nastane kak lep »žitni portret«.

Prvo sveto obhajilo smo imeli v župniji. Lepo je bilo, še posebej zato, ker je šel k obhajilu tudi eden naših fantov.

"Pred izložbo trgovine z nabožnimi predmeti je stal fantek kakih sedmih morda osmih let. Z vso pozornostjo je strmel v sliko Jezusovega križanja. To je bila reprodukcija znanega baročnega slikarja. Mimo je prišla študentka in se ustavila, kajti tudi njo je pritegnila slika, čeprav ni prav dobro vedela kaj prestavlja. Nekje na dnu sebe jo je ta nevednost vznemirjala, a nikoli ni našla pravega trenutka, da bi se o verskih stvareh bolj poučila.
»Tegale fantka lahko brez sramu malo povprašam,« si je mislila in ga ogovorila: »Ali veš kaj predstavlja ta slika?«
»Vem,« je rekel deček: »Tisti, ki visi na križu, je Jezus. To je tisti, ki se je čisto reven rodil v hlevu. Potem je veliko dobrega storil in učil, naredil je tudi veliko čudežev, ampak po krivem so ga obsodili in pribili na križ. Poleg križa stojijo rimski vojaki, ki so ga križali. Žena, ki joka poleg križa je Marija in z njo stoji Janez, edini Jezusov učenec, ki ni pobegnil.«
Dekle je še opazovalo sliko, deček pa se je odpravil naprej. Nenadoma pa se je obrnil in pritekel nazaj k dekletu in rekel: »Najvažnejše pa sem pozabil povedati. Jezus je potem vstal od mrtvih!«
»Kako pa vse to veš?« je zanimalo dekle.
»Jezus je moj prijatelj. Pred nekaj dnevi sem bil pri prvem svetem obhajilu. Mama mi je takrat napisala v čestitko, da se nanj lahko vedno zanesem in z njim premagam vse težave.«

Ni treba misliti, da bi se ta zgodba dogajala nekje daleč. Dogaja se v našem času in prostoru. Stvari, ki so se še pred nekaj leti zdele nedoumljive, so tukaj. V tak svet, verske brezbrižnosti in nevednosti stopajo naši otroci, naši mali misijonarji.
Pa ni treba obupovati in biti črnogledi. Le majhna lučka razsvetli veliko teme in sonce končno prežene oblake pa če izgledajo še tako gosti. Zato hvala Jezusu za luč vere in sonce Evharistije, ki nam ju je dal. Zahvaljujem pa se tudi za vse te naše otroke in Jezusa prosim, da bi bili vedno njegovi prijatelji.

Minuli konec tedna smo bili v hribih. No, bolje rečeno pod njimi, na planini Uskovnica. Iz Srednje vasi smo se po makadamski cesti pripeljali do urejenega parkirišča in nato nadaljevali peš. Najprej do koče, kjer so otroci večino časa preigravali nogomet, starejši pa smo obujali spomine… Lep dan je bil združen z obujanjem starih znanstev, mašo pri kapeli in sprehodom po okolici. Več pa v foto galeriji:

Idilične trate s pogledom na hribe, kamor je šele prišla pomlad.

To je idealno mesto za sprehajanje z otroki.

Zdi se kot bi se v med hiškami razlegal Kekčev smeh.

In še pogled na novo Uskovniško kapelo, kjer imajo celo zvon, ki zvoni na uro...

Kar nekaj časa se nisem oglasil. Zamudil sem oefarje s 27. aprilom, odkritje nekaterih spomenikov, Stanovnikov govor, kraljevsko poroko, prvomajske demonstracije in vse s tem povezano. Pozabil sem na zadolžitve in urnike, telefone in gradbišče. Bilo je osvežujoče…
Po drugi strani pa nisem zamudil kakovostnih minut z družino. Nisem zamudil junijskih temperatur v aprilu, čistega morja, pravljic, špargljev in dolgih sprehodov. Nisem pozabil na dobro knjigo…
Mali trenutki so postali veliki in pomembni. Čas ni bil gospodar ampak služabnik. Pa to ni bil beg pred resničnostjo, bil je le razmislek o prioritetah. In kakšen odgovor se ponuja? Življenje je predragoceno, da bi ga zapravljali za nepomembne stvari.