V času, ko Slovenci doma pridelamo le še 40 odstotkov hrane, ki jo potrebujemo, je vsak kdor se ukvarja z vrtom ali njivo malo eksotičen. Pa gre bolj za veselje nad življenjem, ki raste in se razvija, kot pa nad dobičkom, ki bi ga človek od tega imel. Kakor koli že, njivica, ki jo je s pšenico posejala tašča, dobro uspeva. Pšenice ne bo veliko morda za vrečo ali dve, ampak kruh, ki ga bo iz tega pripravila, bo popolnoma domač.
Žitni klasi so me kot fotografa vedno privlačili. Drobni laski nad vsakim zrnom tvorijo posrečeno draperijo. Vsak posebej je enkraten, vsi skupaj pa se majejo kot plesalci v vetru. Če je še ozadje pravo, lahko nastane kak lep »žitni portret«.