Prvo sveto obhajilo smo imeli v župniji. Lepo je bilo, še posebej zato, ker je šel k obhajilu tudi eden naših fantov.

"Pred izložbo trgovine z nabožnimi predmeti je stal fantek kakih sedmih morda osmih let. Z vso pozornostjo je strmel v sliko Jezusovega križanja. To je bila reprodukcija znanega baročnega slikarja. Mimo je prišla študentka in se ustavila, kajti tudi njo je pritegnila slika, čeprav ni prav dobro vedela kaj prestavlja. Nekje na dnu sebe jo je ta nevednost vznemirjala, a nikoli ni našla pravega trenutka, da bi se o verskih stvareh bolj poučila.
»Tegale fantka lahko brez sramu malo povprašam,« si je mislila in ga ogovorila: »Ali veš kaj predstavlja ta slika?«
»Vem,« je rekel deček: »Tisti, ki visi na križu, je Jezus. To je tisti, ki se je čisto reven rodil v hlevu. Potem je veliko dobrega storil in učil, naredil je tudi veliko čudežev, ampak po krivem so ga obsodili in pribili na križ. Poleg križa stojijo rimski vojaki, ki so ga križali. Žena, ki joka poleg križa je Marija in z njo stoji Janez, edini Jezusov učenec, ki ni pobegnil.«
Dekle je še opazovalo sliko, deček pa se je odpravil naprej. Nenadoma pa se je obrnil in pritekel nazaj k dekletu in rekel: »Najvažnejše pa sem pozabil povedati. Jezus je potem vstal od mrtvih!«
»Kako pa vse to veš?« je zanimalo dekle.
»Jezus je moj prijatelj. Pred nekaj dnevi sem bil pri prvem svetem obhajilu. Mama mi je takrat napisala v čestitko, da se nanj lahko vedno zanesem in z njim premagam vse težave.«

Ni treba misliti, da bi se ta zgodba dogajala nekje daleč. Dogaja se v našem času in prostoru. Stvari, ki so se še pred nekaj leti zdele nedoumljive, so tukaj. V tak svet, verske brezbrižnosti in nevednosti stopajo naši otroci, naši mali misijonarji.
Pa ni treba obupovati in biti črnogledi. Le majhna lučka razsvetli veliko teme in sonce končno prežene oblake pa če izgledajo še tako gosti. Zato hvala Jezusu za luč vere in sonce Evharistije, ki nam ju je dal. Zahvaljujem pa se tudi za vse te naše otroke in Jezusa prosim, da bi bili vedno njegovi prijatelji.