Zelo poseben dan je. V hiši ni nobenega hrupa, vse je pospravljeno, nihče ne zamuja, nikogar ni treba nikamor peljati ali spomniti na kakšno obveznost, nihče ne kliče iz stranišča, trampolin je prazen, kolesa pospravljena… Ja tudi to se zgodi, z ženo sva ostala sama. Vsi otroci so zdoma in to je prav poseben občutek. Mir. Tišina.
Najprej sploh nisva dojela, potem sva se vprašala ali spomniva, kdaj v zadnjih nekaj letih sva bila čisto sama. Nisva se mogla domisliti. In potem? Ko sva prišla iz službe, sva na hitro naredila načrt. Kopalke in brisačo sva spakirala v minuti in v naslednji sva se usedla v avto in peljala proti morju. Nič odvečnega ni bilo treba pripraviti, plenic, flaške z mlekom ali skiroja, rolerjev in žoge. Čez uro sva že čofotala v Fiesi in potem ob sončnem zahodu lizala sladoled v Portorožu. Nepojmljivo.
Ugotovila sva, da še znava uživati v družbi drug drugega, da se lahko pogovarjava tudi o drugih stvareh, ne samo o otrocih, nalogah, jedilnikih… Bilo nama je lepo. Posebno.
No, na poti domov nama je že nekaj manjkalo, a sva vse uredila z nekaj telefonskimi pogovori. Jutri bo nov dan in počasi se bomo spet vrnili v stare kolesnice. A spomin bo ostal.
Žal je tako, da se premalokrat zavedamo, da sta za dobro počutje v družini najbolj odgovorna zakonca. In če sama ne »delata« na odnosu, kaj lahko pričakujemo od njune družine? Zato je tak dan, ki ga posvetita drug drugemu, dragocenejši od najdragocenejšega kamna…

V Ljubljani razsaja Ana Desetnica, festival uličnega gledališča. Na ulicah je toliko ljudi, da se kar vprašaš ali je to res Ljubljana? Cvrčijo v vseh mogočih in nemogočih jezikih. Ljubljana je res postala prestolnica.

Prvič sem videl pohodno predstavo. Ne veste kaj je to? To je predstava, kjer se nastopajoči pomikajo od prizorišča do prizorišča, publika pa jim sledi. Zanimivo ni kaj.
Posebej impozantno je na Kongresnem trgu, kjer je že vse pripravljeno za jutrišnjo Malerjevo simfonijo tisočev. 1000 nastopajočih od tega 21 zborov, dva orkestra, veliko solistov… Vse to bo moč slišati jutri v Ljubljani in v ponedeljek v Zagrebu. Sodeluje tudi naša pevka, ki se je priključila Slovenskemu otroškemu pevskemu zboru, ki že teden dni intenzivno vadi v Zavodu sv. Stanislava.

In še beseda pod črto. Kar koli si že mislimo o županu Jankoviču in njegovem vodenju mesta, pa mu, kolikor je to pač njegova zasluga, lahko čestitamo za ureditev središča Ljubljane in uspešno oživitev stare Ljubljane, ki je pred leti, že skoraj izumrla,(če odštejemo angleške turiste, ki so skakali v mrzlo Ljubljanico seveda).

Na planini Osredek smo bili danes. Kje je to? Iz Kamnika proti Stranjam in nato levo proti Županjim njivam ter proti Krvavcu. Planina Osredek je s Kamniškim vrhom prva planina, ki jo zagledamo, če pogled upremo iz Mengeškega polja proti Kamniškim planinam. Ker je sorazmerno nizka, je večinoma sploh ne opazimo, saj z menoj je bilo tako. Kljub temu je pot privlačna in izjemno slikovita. Primerna pa je tudi za družine z majhnimi otroki. Hoje je za uro in pol v eno smer in v tem času smo srečali tri (3) obiskovalce.

Pot je zložna in slikovita.

Pogled seže daleč, daleč...

Tukaj lahko pridejo na svoj račun ljubitelji cvetja.

Prav v tem času cveti znamenita kranjska lilija.

Takole idilično izpod planine priteče bistra (in hladna) studenčnica.

Na planini ni odprte koče, zato je potrebno s seboj prinesti okrepčilo iz nahrbtnika...

Danes sem bil na banki, opravil svoje in odšel proti izhodu. Odprl sem vrata in skoznja sva stopila z nekim možakom. V trenutku, ko sem pogledal pred vhod, sem zagledal mamico z vozičkom, zato sem stopil nazaj in odprl vrata, da bi ta lahko vstopila. Do tukaj gre vse tako, kot si zamišljamo. Namreč opaziš potrebo, reagiraš, nekomu pomagaš.
A tu je bilo nekaj narobe. Ženska, ki je potiskala otroka, kretnje ni razumela. Nervozno mi je pokazala naj se umaknem. In to ne samo s kretnjo, ampak je skozi zobe zarežala tudi: „No, bo kaj?“
Ne vem, kaj jo je razhudilo, morda je bila slabe volje že od prej. Vsekakor se mi je takoj začelo muditi. Moja roka se je sama odločila in spustila vrata, noge pa so zakorakale stran. Doživel sem primarno presenečenje. Lahko bi rekli, da sem od začudenja ostrmel in mi ni bilo jasno, kaj je narobe. Hotel sem biti prijazen, ona pa me je pošteno ohladila. Morda je bilo najbolj presenetljivo, da je bila to ravno mamica z otrokom. Nekdo od kogar tega ne pričakuješ.
Zgodilo se je že zjutraj, meni pa še vedno ne gre iz glave. In če se je zgodilo meni, tujcu, kaj lahko pričakuje šele mali...?

Po hudi bolezni je v soboto v 75. letu starosti, natanko dva meseca po ženi igralki Mileni Grm, umrl dolgoletni novinar in pisatelj Jože Hudeček. Dolga leta je soustvarjal kulturni program na Televiziji Slovenija, uveljavljen pa je bil tudi kot pisatelj. Takole je povedal na našem radiu leta 2000 ob izidu njegove knjige Moje hiše:

Skoraj preroško se konča njegovo razmišljanje. O štorklji, ki izgubi partnerja in umre...
Jože mi je pred leti odprl kar nekaj razstav. V svoji naivnosti sem ga – zelenec - vprašal, če bi hotel in on mi je v svoji galantnosti pritrdil. Skupaj sva bila v Tinjah na Koroškem pa na Ptuju in v galeriji Cankarjevega doma na Vrhniki… Ljudi je vedno očaral s svojimi iskrivimi mislimi, ki so se kar valile iz njega. Njegov stavek je znal biti dolg tudi nekaj vrstic a je vedno nosil trdno sporočilo.
Kljub temu, da je ves čas pisal o hišah in obujal spomin nanje, sta z ženo živela v majhni hiški na Viču. In ta hiška je bila polna umetniških del znanih umetnikov. Stene so bile zapolnjene od vrha do tal. Že prihod tja je zbujal spoštovanje, saj si sedel nasproti kakega Jakca ali Tisnikarja. Pred nekaj leti sta z ženo še prišla na mojo razstavo, ki sem jo imel v Trnovski Finžgarjevi galeriji. Trnovo je imel nasploh najraje in tudi nekdanjega trnovskega župnika Janeza Pogačnika je zelo cenil saj sta se ujela v pogledih na umetnost. Pogačnik mu je nekoč omogočil celo nastopiti pred ljudmi iz prižnice v cerkvi in takrat se je Jožetu, po njegovih besedah, izpolnila želja iz mladosti, da bi pridigal.
Ko sem danes pripravljal oddajo v njegov spomin, sem spet ugotovil, da med nami živijo izjemni ljudje. Mi pa jih tako radi spregledamo.

Leta 2007 v Trnovem.